Perujski avtobusi: Gringo na svetleči poti 3

Na eni od kontrol sva se morala vpisati v knjigo. V zadnjem mesecu in pol je šlo tam mimo samo pet gringov: trije Švicarji in dva Španca.
Murphyjev zakon deluje brez napake: stvari nikoli ne gredo tako slabo, da ne bi mogle iti še slabše.
“Kam pa greš?” se je oficir zadrl na našega voznika. Pisarno je imel kar na cesti: njegova miza se je tu počutila bolje kot pa v zaprašeni kolibi. “Ali ti nisem že prejšnji teden povedal, da tukaj do nadaljnjega ni nobenega prehoda več?
“Vsi dol s tovornjaka!” se je obrnil proti nam in nisem se mogel načuditi, kako strumno so vsi začeli skakati dol in brskati po culah ter vleči ven svoje dokumente.
“Najbrž bomo morali nazaj,” mi je pojasnil sopotnik, ko sem ga vprašal, zakaj so vsi tako zaskrbljeni. Upal sem, da se moti, kajti drugega za drugim so nas spuščali skozi zapornico ter zelo natančno pregledovali papirje in pisali sezname. Trajalo je skoraj uro. Spet smo čepeli na drugi strani in upali, da bodo naprej spustili še tovornjak. Vendar namesto odrešilnega: “A delante!” je naše upe pokopal uničujoč: “Atrás! - Nazaj!”
Krasno! Čaka nas najmanj tri dni vožnje nazaj do Lime, potem pa lahko šele začnem svojo pot!
(se nadaljuje)

Janin Klemenčič: Gringo na svetleči poti 2

Prvih nekaj ur sem med divjo vožnjo stal, se z vsemi štirimi držal za ograjo in za osrednji drog ter zavidljivo gledal sopotnike, ki so sedeli na svojih vrečah in culah. Meni je bilo mojega nahrbtnika žal. Dva sta sedela na vrečah riža nad tovornjakovo kabino. Ko so mi pozneje noge začele odpovedovati, sem si prizadeval sedeti na zviti spalni vreči. Vendar pa je tovornjak tako nemarno poskakoval po kamniti cesti, da moj sedež ni hotel držati ritma z njim in mi sedenje ni najbolje uspevalo. Šele po nekaj urah sem na hitro zasedel mesto na vreči riža nad kabino, s katere se je nespametno umaknil eden od domačinov. Moj položaj je bil sicer zelo labilen, a vseeno neskončno bolj udoben kot prej, čeprav sem se moral držati z vsemi štirimi.
Včasih smo s kamnite zavili na zemeljsko pot. Tam nas je sicer manj premetavalo, ampak enkrat se nam je to krepko maščevalo. Več kot dvajset minut smo porivali tovornjak naprej in nazaj, preden smo ga izkopali iz blata.
Policijske kontrole sem počasi zasovražil. V vsaki vasi je bila zapornica, kjer smo se ustavili. Voznikov pomočnik je vsakokrat uslužno tekel v kolibo, kjer je bil policijski ali vojaški generalštab, potem pa se ponavadi dolgo dolgo ni zgodilo nič. Le pomočnik je sem ter tja spet pritekel in odtekel, ker je oblast zahtevala še kakšen velepomemben papir.
Navsezadnje se je primajala še njegova visokost, gospod Dežurni funcionario (v precej posvaljkani uniformi), nas zaničljivo premerila, se malo znesla nad enim ali dvema kmetoma, se še malo važila okrog šoferja, nas pustila nekaj minut čakati, potem pa je končno le milostljivo pomignila, mi pa smo hvaležno odropotali naprej mimo še dveh ali treh grdogledih stražarjev. Ker so vasi tam zgoraj k sreči precej redke, smo vedeli, da bo vsaj naslednje pol ure mir.
(se nadaljuje)

Janin Klemenčič: Gringo na svetleči poti

Še nekaj s perujske Visoke planote:

… Na svojem potovanju po Južni Ameriki sva s sopotnico ugotovila, da potovanje na perujski Visoki Planoti ni prav preprosto. Iz Huancaya sva se proti vzhodu skozi nevarne kraje odpravila najprej do Ayacucha in nobeden od avtobusov ni peljal podnevi.

Ponoči bi bilo kljub obupni cesti verjetno mogoče malo spati, če ne bi avtobusa ustavljali vsakih nekaj kilometrov, ko je kdo sredi neobljudene divjine zavpil: “Baja! (Nekdo izstopa!)”. Vsakokrat so prižgali vse luči, po postanku pa so jih vedno pozabili ugasniti. V avtobusu so bila ena sama vrata. Izstopajoči so se vsakič počasi drenjali skozi nepopisno gnečo in nam, ki smo imeli srečo, da smo sedeli, med potjo postavljali na glave svoje košare in cule, včasih tudi šop banan ali šop za noge zvezanih kokoši.

Kljub vsemu so bili obrazi potnikov popolnoma mirni in neprizadeti; le zakaj bi se razburjal zaradi razmer, na katere ne moreš vplivati!

Namesto ob štirih, smo v Ayacucho prispeli šele nekaj pred sedmo zjutraj. Že tako ne najbolje razpoložena sva na eni od postaj izvedela tole: uporni pripadniki gibanja Svetleča Pot so spet pobili nekaj potnikov, zato zaenkrat ni avtobusov naprej. Prvi avtobus, ki bo morda vozil, bo odpeljal v petek popoldne. Bil pa je torek zjutraj! Kaj pa zdaj? Druge poti ni - edina možnost, ki ostane, je vrniti se v Limo in potovati po obali.

Pa se je le pojavil rešitelj: tovornjak, ki je sicer dražji od avtobusa in zelo neudoben, zato pa bo odpeljal že čez pol ure. No, ja! Vožnja bo trajala kakih 10 ur - morda manj. Od Andahuaylasa naprej pa bo prav gotovo vozil kak avtobus. To so sicer obljubljali že prejšnji dan, a upajmo, da bo tokrat res kaj iz tega.
(se nadaljuje)

Janin Klemenčič: Kdor vozi naravnost, je pijan 3

Dež je okrog poldne sicer ponehal, a na cesti je bilo tako malo vozil, da na avtoštop nisem več mislil. Avtobus je namesto ob sedmih seveda štartal šele, ko je bila že trda noč in počasi sem že obupal nad tem, da bom še kdaj videl kaj pokrajine in naselij.

Tokrat sem sedel med dvema koščenima sosedoma in ponoči vsaj s sedeža nisem več padal. Med ozkimi lesenimi sedeži za noge ni bilo prostora, naslonjala pa so spet segala samo do polovice hrbta. V avtobusu je bilo pet sedežev vštric, prehodi med njimi pa temu primerno ožji.

Za zabavo je skrbel kasetofon, ki je bil pred nekaj desetletji verjetno nov, zdaj pa so ga žice in elastika le komaj še držale skupaj. Njegov zvok sicer ni bil vrhunski - kot bi po asfaltu vlekel pločevino - zato pa je bila njegova glasnost maksimalna. Da bi kdo po nesreči zaspal, se ni bilo bati.

Tudi sicer je bilo za pestrost lepo poskrbljeno. Potnikov je bilo čedalje več (že ko smo odpeljali, je bil avtobus poln) in postanki so bili vedno daljši. Vrata so bila spet samo ena, izstopali pa so praviloma samo potniki iz najbolj oddaljenih delov avtobusa. Na eni od postaj smo se lep čas zadržali, da smo naložili štirideset lesenih zabojev kokakole, ker je bilo prej treba premetati dvajset velikih vreč manioke, ki smo jih bili naložili na prejšnji postaji. Ne vem, če sem prav razumel, a menda za prtljago nič ne plačujejo, ne glede na količino. Vsa prtljaga je bila seveda na strehi, pri nalaganju pa so živo sodelovali vsi potniki - fizično ali pa vsaj z nasveti. Cesta ni bila nič boljša kot prejšnjo noč. Ko so nas malo pred peto uro ob prvem svitu pripeljali v Dar Es Salaam, sem se počutil precej razrahljanega.

Afriški avtobusi: Kdor vozi naravnost, je pijan 2

moje prenočišče v Tangi

Prispeli smo sredi noči. Sklenil sem, da bom žrtvoval pol dneva in šel do jutra raje nekam spat. K sreči sem karto plačal samo do Tange. Do Dar Es Salaama se bom odpeljal raje zjutraj, saj od pokrajine in vseh slikovitih vasi, skozi katere smo se vozili, ponoči nisem videl drugega kot nekaj ognjev in okrog njih sedeče domačine.

Moja soba je bila poceni - manj kot dolar - in zračna: do višine dveh metrov me je od glavne ceste ločevala valovita pločevina, od tam naprej pa žičnata mreža, ki me je sicer ščitila pred velikimi ptiči, nikakor pa ne pred komarji.

Ob štirih zjutraj sem, precej opikan in z motnim občutkom v glavi, ugotovil, da tudi pred hrupom nisem zaščiten. Najbolj so me razveseljevali avtobusi, ki so brez konca ogrevali motorje, in otroci, ki so s piščalkami in zvonci neutrudno opozarjali na tisto, kar so prodajali. Nekaj časa sem se še obračal in si prizadeval še malo zaspati, potem sem pa obupal. Ko se je čisto zdanilo, sem počasi začel pakirati.

Na postaji me je čakalo še eno presenečenje: jutranji avtobus proti Daru je odpeljal že ob petih, prvi naslednji pa je bil napovedan šele ob sedmih zvečer! Toliko o mojem dnevnem potovanju!
Na železniški postaji, nekaj kilometrov stran, sem izvedel, da tisti dan ne bo nobenega vlaka. Tudi avtoštop se ni najbolje obnesel. Dolgo sem ob cesti dvigal palec ne da bi se kdo zanimal zame, potem pa je začel padati še zoprn dež, ki se mu je videlo, da ne namerava zlepa odnehati. Vdal sem se v usodo in se s črnim oblakom nad glavo vrnil nazaj na postajo. V tem zanikrnem kraju nimam kaj početi, pa še ves dan sem izgubil!
(se nadaljuje)

Janin: Kdor vozi naravnost, je pijan

Afriški avtobusi: Za ilustracijo utrinek iz Afrike:

Naš avtobus je bil značilno afriško vozilo: nekaj desetletij star, malo stekla, mnogo rjaveče pločevine in nobenih nepotrebnih dodatkov, kot so npr. luči, ventilacija ali obloga na stenah in sedežih. Sedežev je bilo pet vštric in so bili temu primerno ožji, kar pa v Afriki ni problem, saj so domačini zelo vitki. Tistim, ki poznajo Murphyjev zakon, ne bo težko uganiti, zraven koga je sedela edina debela ženska v vsem avtobusu.

Tudi cesta je bila značilna: rdeča zemeljska cesta, na kateri so bile nekatere luknje tolikšne, da bi v njih dobesedno lahko ležal človek, pa bi ga opazili šele tik preden bi zapeljali nanj. Take ceste pa so še vedno boljše, kot asfaltirane. Le-te so namreč enako luknjaste kot zemeljske, le da imajo te luknje še ostre robove, ki so smrt za gume, vozila in potnike. Res pa je vožnja je pri takem neprestanem zavijanju, zaviranju, pospeševanju in poskakovanju bistveno bolj pestra. Pravijo, da v Afriki pijanega voznika spoznaš po tem, da vozi hitro in naravnost.

Naša cesta bi bila ravno prav široka za en avtobus, če ne bi bila na razdalji nekaj deset kilometrov skoraj do polovice nasuta s kupi zemlje, s katerimi so verjetno nameravali izboljšati cesto, saj je to ena glavnih afriških prometnih žil. Kadar so bili kupi zemlje na desni strani ceste in smo mi samo z desnim kolesom vozili po cesti, je še kar šlo. Kadar pa smo bili nagnjeni v desno, je bil moj položaj nadvse labilen, saj je moja postavna soseda zasedala tudi tretjino mojega sedeža. Ker so naslonjala sedežev segala samo do sredine hrbta, mene pa je pri vsaki večji luknji vrglo s sedeža, s spanjem tudi tisto noč ni bilo kaj prida.
(se nadaljuje)

V državah Tretjega sveta 3

"džipni" na Filipinih

Prostor za prtljago je navadno na strehi. Popotniki večkrat pripovedujejo, kako so komu nahrbtnik sicer dvignili na streho, na drugi strani avtobusa pa ga spet spustili in šele na cilju je ugotovil, da mu prtljage ne bo več treba nositi. Zato se na streho večkrat povzpni še sam in se prepričaj, da so nahrbtnike pritrdili in pokrili s cerado.
Avtobusi imajo pogosto ena sama vrata, potniki pa se drenjajo skozi nepopisno gnečo in tistim, ki imajo to srečo, da sedijo, med potjo postavljajo na glave svoje košare in cule, včasih tudi šop banan ali šop za noge zvezanih kokoši. “Postaja” bo vsakokrat, ko bo kdo želel izstopiti, pa čeprav to pomeni, da se bo moral izstopajoči od zadnjega sedeža skozi ves avtobus prebijati s tremi ogromnimi culami proti edinim (ozkim) vratom. Pa tudi vsakokrat ko bo kdo želel vstopiti, čeprav bo imel s seboj devet žakljev krompirja, avtobus pa bo že do kraja natlačen. Prilagajati se boš moral voznim redom in obupavati, ko jih nihče ne bo upošteval.
“Postaja” bo vsakokrat, ko bo kdo želel izstopiti, pa čeprav to pomeni, da se bo moral od zadnjega sedeža skozi ves avtobus prebijati s tremi ogromnimi culami proti edinim (ozkim) vratom. Pa tudi vsakokrat ko bo kdo želel vstopiti, čeprav bo imel s seboj devet žakljev krompirja, avtobus pa bo že do kraja natlačen. Prilagajati se boš moral voznim redom in obupavati, ko jih nihče ne bo upošteval.
(se nadaljuje)

V državah Tretjega sveta 2

Navadni avtobusi so seveda bistveno manj udobni, a za popotnika mnogo bolj pristni in zanimivi. Pred vožnjo se malo pozanimaj: taki avtobusi včasih obredejo vse vasi ob poti, kar lahko pomeni tudi nekaj ur poznejši prihod na cilj.

Tudi ritem potovanja in vozni red sta včasih precej eksotična. Ponekod avtobus ne bo odpeljal, dokler ne bo poln (”poln” pomeni, da je natlačen do zadnjega kotička, da so polna tudi vsa “sedišča” na strehi in da na vsakih vratih visijo najmanj trije potniki). Drugod bo odpeljal tudi pred predvidenim časom, če je že napolnjen. Živcirali te bodo sprevodniki, ki bodo do onemoglosti skakali okrog ljudi na cesti in jih vabili v svoj avtobus. Če so v isto smer namenjeni dva ali trije avtobusi, bo prvi odpeljal tisti, ki bo prvi poln. Pripravi se, da te bo več sprevodnikov vleklo vsak v svojo smer. Tisti, ki ima tujca v svojem avtobusu, postane bolj privlačen tudi za druge potnike.

 Ne vem zakaj, ampak marsikje imajo grdo navado, da na nekaterih relacijah avtobusi vozijo samo ponoči. Vožnja je ponoči dolgočasnejša, ker ne vidiš pokrajine, na majhnih sedežih je skoraj nemogoče zaspati, naslednji dan pa se počutiš kot zombi z vodenično glavo. Edina pridobitev nočne vožnje je prihranek za prenočišče, pa še to je ponekod zaradi nizkih cen skoraj zanemarljivo.
(se nadaljuje)

Avtobusi v državah Tretjega sveta

avtobusi v Kolumbiji

...  Tam so razmere precej bolj pestre. V nekaterih boš našel tri ali več različnih kategorij avtobusov, v drugih pa avtobusnega prometa skoraj ne poznajo.

Po obljudenih in turističnih delih dežel poleg navadnih praviloma vozijo še hitri in luksuzni avtobusi, včasih pa se jim pridružijo še posebni turistični in nočni “spalni” avtobusi, v katerih je manj ležalnih sedežev in sanitarije. V nerazvitih delih takih držav pa navadno vozijo samo avtobusi najnižje kategorije.

Seveda so avtobusi višje kategorije tudi nekajkrat dražji od navadnih, imajo rezervirane sedeže in so hitrejši, udobnejši in klimatizirani. Ponekod so prevozniki neverjetno uslužni: ob nakupu karte bodo vzeli naslov tvojega prenočišča in te zjutraj prišli z avtobusom iskat na dom, med vožnjo pa bodo potnikom delili pijačo in bombone.

“Razkošni” avtobusi imajo tudi svoje grenke plati. Vozniki, ponosni na tehnične dosežke, vgrajene v njihova vozila, jih hočejo seveda izkoristiti do konca. Tudi “publika” hoče do skrajnosti izkoristiti luksuz, ki ga je plačala, zato zahtevajo, da vgrajeni televizor deluje, pa čeprav ima šofer samo eno videokaseto, da je glasba res glasna in da je klima nastavljena na maksimum. Pripravi se na hongkonške filme, sinhronizirane v malajščino, ki si jih boš na deseturni vožnji ogledal najmanj petkrat, na merengue glasbo, ki se bo neusmiljeno vrtela od starta do cilja in katere glasnost bo mejila na bolečino, ter na to, da boš v tropski deželi v avtobusu lahko opazoval oblake svoje sape v ledenem mrazu. Preskrbi si čepke za ušesa in si pred vožnjo pripravi toplo obleko!

Taki avtobusi imajo največkrat svoje stalne postaje, približno na vsake tri ure vožnje, kjer boš lahko jedel in se osvežil. Te postaje so praviloma nezanimive in zunaj naselij. Če nisi lačen, pač pol ure ne boš vedel, kam bi s sabo.

AVTOBUS 2

 Greyhound slovi po posebnih ponudbah in po svojih cenenih večtedenskih prepustnicah. Če boš imel srečo, lahko naletiš na posebne ponudbe, ki jih včasih razpišejo, npr: “kamor koli v Ameriki za 99 dolarjev” ali: “kamor koli v Kaliforniji za 49 dolarjev”, kar je za večje razdalje zelo ugodno.

 Avtobusne prepustnice Ameripass veljajo pri Greyhoundu in tudi pri mnogih lokalnih prevoznikih. Podobno kot Interrail na vlakih veljajo za neomejeno vožnjo na avtobusih v določenem obdobju. Tedenske stanejo 180, dvotedenske 290, mesečne pa 400 dolarjev. Že pred potovanjem v Ameriko lahko podobno karto kupiš tudi pri turističnih agencijah v Evropi, kjer je še nekaj cenejša kot tam.

• Tudi v Avstraliji imajo avtobusno družbo Greyhound, ki je obenem tudi daleč največja in ima svoje pisarne po vsej državi. Druga največja se imenuje McCafferty’s, splača pa se povprašati tudi pri manjših, lokalnih, ki so pogosto cenejše. Nekatere od številnih prepustnic vključujejo tudi vodenje po glavnih znamenitostih. K sreči imajo v večini krajev eno samo centralno avtobusno postajo, kjer so pisarne vseh avtobusnih družb, in ti ne bo treba dirjati z enega konca mesta na drugega.

Primeri prepustnic:
Aussie Kilometre Pass velja eno leto in šteje prepotovano razda- ljo. Za 2000 km poti boš plačal 190 A$, za 20.000 km(!) pa 1400 A$.
Aussie Day Pass pa šteje potovalne dneve: za sedem potovalnih dni v enem mesecu boš plačal 500 A$, prepustnica za 21 potovalnih dni pa velja dva meseca in stane 980 A$.
(se nadaljuje)