 |
| avtobusi v Kolumbiji |
Po obljudenih in turističnih delih dežel poleg navadnih praviloma vozijo še hitri in luksuzni avtobusi, včasih pa se jim pridružijo še posebni turistični in nočni “spalni” avtobusi, v katerih je manj ležalnih sedežev in sanitarije. V nerazvitih delih takih držav pa navadno vozijo samo avtobusi najnižje kategorije.
Seveda so avtobusi višje kategorije tudi nekajkrat dražji od navadnih, imajo rezervirane sedeže in so hitrejši, udobnejši in klimatizirani. Ponekod so prevozniki neverjetno uslužni: ob nakupu karte bodo vzeli naslov tvojega prenočišča in te zjutraj prišli z avtobusom iskat na dom, med vožnjo pa bodo potnikom delili pijačo in bombone.
“Razkošni” avtobusi imajo tudi svoje grenke plati. Vozniki, ponosni na tehnične dosežke, vgrajene v njihova vozila, jih hočejo seveda izkoristiti do konca. Tudi “publika” hoče do skrajnosti izkoristiti luksuz, ki ga je plačala, zato zahtevajo, da vgrajeni televizor deluje, pa čeprav ima šofer samo eno videokaseto, da je glasba res glasna in da je klima nastavljena na maksimum. Pripravi se na hongkonške filme, sinhronizirane v malajščino, ki si jih boš na deseturni vožnji ogledal najmanj petkrat, na merengue glasbo, ki se bo neusmiljeno vrtela od starta do cilja in katere glasnost bo mejila na bolečino, ter na to, da boš v tropski deželi v avtobusu lahko opazoval oblake svoje sape v ledenem mrazu. Preskrbi si čepke za ušesa in si pred vožnjo pripravi toplo obleko!
Taki avtobusi imajo največkrat svoje stalne postaje, približno na vsake tri ure vožnje, kjer boš lahko jedel in se osvežil. Te postaje so praviloma nezanimive in zunaj naselij. Če nisi lačen, pač pol ure ne boš vedel, kam bi s sabo.