DRIVE AWAY 3



rezerva je bila komaj kaj večja kot kolo pri mopedu.

Počeno kolo sem hotel sneti, pa je bila ena od matic drugačna kot druge - varnostni ukrep proti tatovom. Vsi vozniki, ki sem jih ustavljal, bi prav radi pomagali, a celo enaki pontiaki so imeli drugačno varnostno matico. Ko sem že skoraj obupal, sem svojo odkril v predalu za rokavice.
V naslednjem mestecu so ugotovili, da gume ni mogoče zakrpati. Nova stane - z montažo vred - 112 dolarjev! Če bom hotel denar za gumo dobiti nazaj - vsaj v pogodbi tako piše - moram staro izročiti lastniku, da bo lahko uveljavljal garancijo. Prvega pol dneva me je dotlej vse skupaj stalo že krepko čez 500 dolarjev! Drive Away navsezadnje sploh ni nujno tako zelo poceni.


Najin Pontiak v Kitajski četrti v Washingtonu

Lastnik avtomobila v Key Westu je sicer z zanimanjem poslušal najino zgodbo, prav navdušen pa vseeno ni bil nad novo podobo svojega vozila. Denar za novo gumo je pa le vrnil: prejšnja je očitno imela tovarniško napako in proizvajalec mu bo povrnil stroške.
(odlomek)

DRIVE AWAY 2

 na volan je bila privezana debela vrv in priščipnjena med vrati

Po avto sva seveda morala sama. Družina živi v predmestju New Yorka, v naselju bogatih pritličnih hiš z velikimi vrtovi in bazeni. Ker je New York nekaj večji od Ljubljane, je to pomenilo več ur vožnje s tremi različnimi mestnimi avtobusi, podzemsko in še primestnim vlakom. Dobila sva imeniten Pontiac Firebird in štiri dni časa, da ga oddava na Floridi.
Po začetnih zapletih z avtomatskimi prestavami in z iskanjem poti po neverjetnih cestnih labirintih sem avto srečno prikrmaril do najinega mladinskega hotela. Parkirišča so nemarno draga, zato sem avto zapeljal kar na rob široke ulice, kjer je bilo parkiranih že mnogo drugih avtomobilov. Do jutri zjutraj bo že v redu.

(odlomek)

DRIVE AWAY

Eden najzanimivejših načinov potovanja, ki je tudi ameriška posebnost, je Drive Away. Amerika je velika dežela. Mnogo ljudi si želi, da bi jim njihov avtomobil nekdo prepeljal na drug konec države, ker se jim ne ljubi voziti ali pa nimajo časa. Svoje želje posredujejo agenciji, ta pa poišče voznika, ki si želi brezplačno potovati tja. Ime agencije lahko poiščeš v imeniku. Najbolje je, če se osebno oglasiš pri njih in nekaj časa vztrajaš - nazadnje vedno kaj najdejo. Po telefonu največkrat rečejo, da nimajo ničesar.

Plačal boš deset dolarjev in bencin ter 200 dolarjev depozita, ki ti ga bodo po oddaji avtomobila vrnili. Največkrat ti bodo omejili število dni potovanja (od New Yorka do Floride npr. pet dni) in število milj, ki jih smeš prevoziti - vendar zaradi zadnjega lastniki največkrat niso sitni. Škodo, ki nastane po tvoji krivdi, poravnajo od tvojega depozita, stroške, ki si jih imel zaradi napake na vozilu, pa ti bo povrnil lastnik.

(odlomek)

NAKUP AVTOMOBILA

Če nameravaš v kakem delu sveta (predvsem v ZDA) prebiti več mesecev, se splača razmisliti o nakupu svojega avtomobila. Ne zmajuj z glavo! V razvitih državah so rabljeni avtomobili včasih neverjetno poceni, še posebno če so iz mode in če je pločevina poškodovana. Pred leti so številni popotniki popravljali stanje svoje denarnice tako, da so rabljene avtomobile kupovali v Evropi in prodajali na Bližnjem vzhodu ter v zahodni Afriki, ali pa kupovali v ZDA in prodajali v Srednji in Južni Ameriki. Danes so se vlade teh držav že krepko zaščitile proti taki trgovini in prodaja vozil je postala dosti težja. Treba si je preskrbeti vrsto papirjev in plačati visoke dajatve. Še vedno pa mnogi vozijo avtomobile v Mavretanijo in v druge podsaharske države, kamor pa skozi puščavo ni tako lahko pripeljati. V latinski Ameriki je najlaže prodati japonske kamionete, v Afriki pa Peugeote.

(odlomek)

RENT-A-CAR 2

• Le redke (manjše) kompanije ti bodo posodile avto, če nimaš kreditne kartice. In še v tem primeru boš moral plačati polno (najvišjo) zavarovalnino in najmanj 200 dolarjev kavcije. Manjše izposojevalnice, ki so sicer cenejše od velikih, bodo v tem primeru nenadoma postale dražje.
• Največ poslovalnic rent-a-cara boš našel na letališčih. Ker imajo precej različne pogoje in različna vozila, se sprehodi od ene do druge in se o vsem pozanimaj!
• Če nameravaš avto pustiti v drugi zvezni državi, boš včasih plačal precej visoke pristojbine. Povprašaj tudi o tem!
• In slaba stran? Parkiranje. V vseh večjih mestih je praktično nemogoče brezplačno parkirati. Njihovi “pajki” so hitri in učinkoviti, kazni in parkirnine pa nemarno visoke - skoraj toliko kot v Bohinju ali na Bledu.

(odlomek)

RENT-A-CAR

Tudi Rent-a-car je lahko nekaj časa “tvoje” vozilo. Najem sicer ni poceni, ima pa nekaj prednosti:
• Najameš ga samo za čas, ko ga potrebuješ – npr. za izlet ali dva.
• Z njim se ni treba vračati domov.
• Ni ti treba skrbeti zanj, ko ga ne potrebuješ.
• Pri večini kompanij se lahko dogovoriš, da ga boš dvignil v enem kraju, pustil pa v drugem, s čimer si prihraniš velik del poti.
V mnogih državah je najem vozila precej drag (mali avto tudi do 100€ na dan), v nekaterih (npr. v Avstraliji in v mnogih ameriških državah) pa presenetljivo poceni (od 20€ dalje). Tedenski najem je vedno cenejši od dnevnega. Vprašaj za posebne ponudbe: neomejena kilometrina, trije tedni za ceno dveh ipd.
(odlomek)

PRENOČEVANJE V VOZILU 2

Tudi Rent-a-car je lahko nekaj časa “tvoje” vozilo. Najem sicer ni poceni, ima pa nekaj prednosti:
• Najameš ga samo za čas, ko ga potrebuješ – npr. za izlet ali dva.
• Z njim se ni treba vračati domov.
• Ni ti treba skrbeti zanj, ko ga ne potrebuješ.
• Pri večini kompanij se lahko dogovoriš, da ga boš dvignil v enem kraju, pustil pa v drugem, s čimer si prihraniš velik del poti.
V mnogih državah je najem vozila precej drag (mali avto tudi do 100€ na dan), v nekaterih (npr. v Avstraliji in v mnogih ameriških državah) pa presenetljivo poceni (od 20€ dalje). Tedenski najem je vedno cenejši od dnevnega. Vprašaj za posebne ponudbe: neomejena kilometrina, trije tedni za ceno dveh ipd.
(odlomek)

PRENOČEVANJE

Na prtljažniku v vlaku - Bolivija

Potovanje z lastnim vozilom je eden od najprivlačnejših načinov spoznavanja sveta. In kje boš na takem potovanju spal? Več možnosti imaš. Ena, najdražja je, da spiš v hotelih ali mladinskih domovih. V takem primeru pazi, kje boš ponoči puščal avto in skrij vse, kar je v njem privlačnega!

To še posebej velja v južni (najbolj zloglasni sta Španija in Italija) in vzhodni Evropi. Vso prtljago, ki izgleda dragoceno – aparati, oprema, obleka - zakleni v prtljažnik, ali pa jo odnesi s seboj v sobo.

Na potovanju po Poljski, Bolgariji, Romuniji ter drugod ima večina hotelov (in celo mladinskih domov) posebna ograjena parkirišča. V hotelu ob cesti blizu romunsko – bolgarske meje so nam predlanskim svetovali, naj raje kar odpeljemo do bližnjega mesta, saj nimajo ograjenega prostora. Čeprav bi jim gosti še kako prav prišli, so po pravici povedali, da je zelo malo verjetno, da bomo avtomobile še kdaj videli, če jih pustimo pred hotelom.

(odlomek)

POTOVANJE V SKUPINI

POTOVANJE V SKUPINI s svojim vozilom ni vedno preprosto. Slaba volja in prepiri lahko pokvarijo tudi najlepše in najbolj eksotično potovanje, zato se obojemu poskusi izogniti!

Na vsak način se pred potjo natančno dogovorite, koliko in kaj bo kdo vzel s seboj, da se boste izognili nepotrebnim prepirom!

Če se prvič skupaj odpravljate na večmesečno pot, ne bo slabo, če greste pred tem na nekajdnevni poskusni izlet po Sloveniji in bližnji okolici, ki vam bo služil kot generalka, na kateri boste odkrili, kaj vam manjka in česa imate preveč. Hkrati bo taka pot psihična priprava, ki je včasih še bolj pomembna.

Ljudje, ki so navajeni udobnega življenja v stanovanju, so na taki poti nehote bolj razdražljivi kot doma. Udobje je bistveno manjše, prostor je omejen, vročina in umazanija sta neprijetni. Pa še mame ni, ki bi skuhala kosilo!

(odlomek)

Kam gre eksotika

Pisco, Peru, jeseni 1991. Popoldne sem obiskal tri edine turistične pisarne v mestu. Vse so ponujale enako ceno za izlet, ki naj bi se začel naslednji dan ob 6h zjutraj. Imeli smo srečo – barka ne izpluje vsak dan. V vasici Paracas, od koder izpluje ladja, se karte za izlet ne da kupiti.
Otočje Ballestas je eden najznamenitejših perujskih narodnih parkov. Spominja na otočje Galapagos, a z dvema velikima razlikama. Leži nedaleč od celine in nihče od nepoklicanih ne sme s čolna na celino. Na skalnatih otokih domuje na stotisoče tjulenjev, pingvinov, pelikanov, strmoglavcev in drugih ptic, katerih jate včasih dobesedno zatemnijo nebo. Edini, ki se lahko izkrcajo na otokih, so pobiralci gvana – ptičjega gnoja, ki je bil nekoč eden od najbolj uspešnih državnih izvoznih artiklov. Zaliv na enem od otokov si je za svoj dom izbrala velika kolonija morskih levov.
(odlomek)

Kraja v Karibih 2

Lopovu se je moralo strašno muditi in pojma ni imel, kaj dela. Ukradel je kamero, ne pa polnilca in rezervne baterije. Brez polnilca in pribora nima s kamero kaj početi. Le zakaj ni ukradel še denarja? Pustil mi je manjši objektiv - škoda da ni bil raje ta na aparatu. Ura je bila vredna komaj kak dolar.
V sosednji sobi je prebival mlad par. Dekle je obupavalo in stresalo izraze, ki bi se jih sramoval marsikateri furman. Njena krema! In parfum!! In sončna očala!!! Precej bolj jo je pretreslo kot mene.
(odlomek)

Kraja v Karibih

S seboj na plažo sem vzel samo ključ, ki sem ga privezal na vrvico kopalk. Na sebi sem imel še japonke in majico. Dosti bo. Sicer bi moral na plaži spet iskati koga, ki bi mi pazil prtljago. Še dva dni sem imel do poleta letala. Po Jamajki, Kubi, Dominikani in Haitiju sem si za konec privoščil malo oddiha. Tri dni bom v istem hotelu. Neprijetno je ves čas menjavati domovanje. Imel sem kar srečo: soba stane šest dolarjev, kar je zelo malo za turistično mesto Sosua na severu Dominikanske republike, pa še balkon imam.
Ko sem se vrnil, sem takoj začutil, da nekaj ni v redu. Kot da bi bili v sobi duhovi. Le kaj je? Kje pa je ura? Pustil sem jo na nočni omarici, poleg ročne torbe. Pogledal sem v torbo. Tudi tam je ni. Torba je nekam čudno lahka!!! Šok. Izginila sta fotoaparat in video kamera! Nisem mogel verjeti.
(odlomek)

Butl! 2

“No, daj že – 3,45 sva rekla” ignoriram belca in se spet obrnem k mojemu menjalcu, zdaj že bolj strogo.
“Po 3,20 lahko zamenjam.” momlja in se obnaša še bolj bedasto. Kot da se ne zanima za menjavo. Ali je sploh normalen? Še vedno drži moj zloženi bankovec. Vzamem mu ga iz roke in malo se upira. Ampak, kje bom potem menjal?
Malo se še pogajamo, ampak možak ne privleče denarja na dan. Spravim svojih sto dolarjev in ga pošljem k vragu.
“Le kaj sta imela za bregom?” se pogovarjava s sopotnico, “Misliš da sta bila povezana? Oba sta bila sumljiva, ampak pretirano sumljiva, kot da bi se na kakem vaškem gledališču igrala lopove.”
“Že, ampak kaj bi lahko imela od tega? Kakšno korist bi lahko imela od te zmede? Kaj pa če menjalec le ni bil čisto gladek?”(odlomek)

Butl!

Lima, Peru, avgusta. Nedelja je in le redke trgovine so odprte. S prijateljico sva se zvečer vrnila z juga in še nisva plačala za sobo v hotelu. Moral bi zamenjati naslednjih sto dolarjev, pa nikjer ni menjalcev. Ponavadi jih je še preveč. Prekleto! Zakaj nisem menjal že včeraj! Lahko bi bil menjal po 3,45 solov za dolar! V Peruju nihče ne menja v bankah. Menjalci imajo vedno najboljši tečaj in so kar dovolj zanesljivi. Zdaj jih je tako malo, da bo tečaj gotovo višji. Vsaj 3,40 bi moral dobiti.
“Boš zamenjal denar?” vpraša drobni možak ob pločniku. No, končno! Deluje malo izgubljeno. Nenavadno; ponavadi menjalci izgledajo dosti bolj samozavestno. Nobenih šopov denarja ne drži v roki.
(odlomek)

Gogi 2

 

Ta dan Gogiju in Katarini res ni bil naklonjen: na letališču v Madridu smo ugotovili, da so njuno prtljago nekje izgubili, a jo bodo do zjutraj že našli. Upam. Na letališkem avtobusu, ki nas je odpeljal do hotela, je zmanjkalo prostora ravno zanju. Prišla sta z naslednjim, mi pa smo ju počakali v hotelu.

Zjutraj sta prtljago sicer dobila, izvedela pa sta, da je oče v Benetkah srečal skupnega znanca, ki je bil prav tako namenjen v Limo. Namesto stevardesi je potni list izročil kar njemu.

(odlomek)

Gogi

Pozabljeni potni list

»Nekaj strašnega se mi je zgodilo!« mi na Dunaju s prepadenim obrazom sporoči Gogi, eden od sopotnikov v Peru. »poglej, kaj se zgodi, če zaupaš ženskam! Mislil sem, da mi je Katarina zapakirala moj potni list, pa ga ni!«
Nerodna reč. Potni list je poleg denarja pač edina stvar, ki jo na res potovanju nujno potrebuješ. Katarina seveda nič ni vedela o tem, da je njegov potni list njena skrb.

Bilo nas je deset. S tremi avtomobili smo se pripeljali na Dunaj. Od tam naj bi leteli v Madrid, prespali (prenočišče »časti« Iberia) in dopoldne poleteli proti Južni Ameriki. Do poleta je bilo še nekaj ur, a prepozno da bi nekdo pripeljal nesrečni potni list iz Ljubljane.
(odlomek)

Zakaj sploh potovati

Kakšne cilje ima povprečen človek v življenju? Čimprej končati šolanje, se osamosvojiti in se zaposliti. Zakaj? Da zaslužim denar. In kam bom z njim? Omislil si bom stanovanje in avto, potem bom pa potoval. Zakaj pa raje potujem, kot pa npr. hodim v službo?
 Prvi, standardni odgovor bo najbrž: da vidim veliko lepega in zanimivega, da si naberem življenjskih izkušenj, da se bom zabaval. Drugi, skritejši motiv je največkrat samoaktualizacija, samodokazovanje pred samim seboj in pred drugimi. Sebi bom dokazal, da si upam in da zmorem, pri drugih pa se bom s tem hvalil in nanje napravil vtis.
 (odlomek)

Kura ali metulj?

Slovenci se radi hvalimo s svojimi dosežki in svojo pomembnostjo, radi pa tudi tarnamo nad seboj. Pravimo, da smo melanholični, negativni, samomorilski, ponižni, hlapčevski. Ali smo res dosti drugačni od drugih?
Vsak uspešen učitelj ali športni trener ti bo hitro pojasnil, da so rezultati pri kakršnem koli opravilu predvsem odvisni od stimulacije in motivacije. Če boš nekomu dopovedoval, da je dober in sposoben, ali pa da tak lahko postane, bodo njegovi dosežki čisto drugačni, kot pa če mu že vnaprej jemlješ voljo in samozaupanje.
Ali bo panter dosegel enake rezultate kot kokoš?
Janin
(odlomek)

Oropani v Venezueli 2 Taksi

Že prvi dan, ko so ravno prispeli in izstopili iz carinskega oddelka na letališču. Prileteli so iz Evrope in nameravali poiskati prevoz v mesto.
Obstopili  so jih menjalci denarja, taksisti in predstavniki hotelov ter jim začeli agresivno ponujati svoje usluge – to je v Južni Ameriki normalno.
Eden jim je obljubljal, da jih bo za zelo nizko ceno odpeljal do cenenega hotela, češ da ima malo prometa in mu bo vsak posel prišel prav. Normalno.
Čeprav so nameravali z avtobusom, se jim je zdela ponudba ugodna. Eden se je hotel usesti spredaj, pa je šofer rekel, naj raje sede na zadnji sedež. Tudi to naj bi bilo normalno – v nekaterih deželah velja pravilo, da potniki sedijo zadaj.
Nekaj sto metrov dalje pa je prisedel še en možak. Šofer je nekaj momljaje pojasnjeval, a ker špansko govorijo bolj slabo, niso razumeli zakaj. Normalno? Niti ne, kot se je izkazalo.
Janin
(se nadaljuje)

Oropani v Venezueli 1 Tri­je Štajerci

Merida, Venezuela. S prijateljico se peljeva z najvišjo žičnico na svetu: pelje na 4.765m n.m. Opaziva, da ima nekdo na kapi logotip slovenskega podjetja.

»Ja – pa men­da ni­ste iz Slo­ve­ni­je?«

»Po­glej no, a vid­va pa tudi? Ha, kje se sre­ča­mo!« Z gon­do­lo smo se spuš­ča­li z vi­so­kih gora nad Me­ri­do. Tri­je Slo­ven­ci iz šta­jer­sko-prek­mur­ske­ga kon­ca, dve de­kle­ti in fant. Že par tednov potujejo. Kmalu gredo domov. Kje so bili; kaj so počeli; kaj so videli?

Po do­brih pet­naj­stih mi­nu­tah, ko smo ob­de­la­li že ve­či­no spo­mi­nov in na­čr­tov, na­ne­se be­se­da še na var­nost v dr­ža­vi. So imeli na poti kake sitnosti?

»No, saj ni sla­bo, am­pak oro­pa­li so nas pa že tudi.«

»Kaj?!«

»Ja, že prvi dan; prav­za­prav prvo uro.«

»In to še­le zdaj po­ve­ste!«

»Ja, smo že malo po­za­bi­li.«

Slika: Na planini nad Merido

(se nadaljuje)

Ali smo za globalizacijo?

 

“Dol z globalizacijo! Večjo pomoč pri odpisu dolgov, pri osnovnem šolstvu, pri boju proti AIDSu, malariji in tuberkulozi! Odpravo subvencij kmetom bogatih držav, ki s svojo dejavnostjo uničujejo kmete Afrike, ter odpiranje zahodnega trga afriškem blagu. Rešiti je treba tudi neetično izkoriščanje nafte, mineralov in drugih virov, ki jo izvajajo zahodne korporacije.” zahtevajo tisoči protestnikov po vsem svetu. Poleg protestov antiglobalizacijskega gibanja proti kapitalizmu in kršenju človekovih pravic vključujejo demonstracije še marsikaj: od pohodov proti vojni v Iraku in zavračanja NATO do lakote v Afriki in okuženosti z virusom AIDS.

(odlomek)

Potovanje kot šport

 Ljudje nadvse radi potujemo – oziroma bolje: radi bi potovali. Le zakaj? Saj potovanje ni prav posebno prijetna zadeva. Drenjati se moraš za vozovnice, se boriti za sedeže, prenašati moraš gnečo, nadležne in vsiljive domačine, hrup, umazanijo, zgodaj moraš vstajati, veliko pešačiti, cele ure izgubljaš živce s čakanjem na prevoze in na neskončne birokratske procedure. Le kaj je na tem tako lepega?
Vseeno pa se potovanje večini ljudi zdi vrhunec užitka in zabave. Vprašaj kogar koli, kaj bi počel, če bi zadel na loteriji - skoraj vsak bo rekel, da bi velik del življenja preživel na potovanjih. In zakaj? Da bi veliko videl, spoznal, doživel; da bi užival v dobri hrani, pijači, lepih ženskah; da bi se lahko hvalil s svojimi dosežki? (odlomek)

Muzungu, daj denar!

Etiopija, aprila. »You!«, »Hey you, give money!«, »You, money! Give me a pen!« Po vsej državi skoraj enako. Drugod po svetu belca ponavadi pozdravljajo s »Hello, mister!«, tukaj pa kar s »Hej, ti!«.
Drugi so bolj subtilni. Preden od nas zahtevajo denar, se še pozanimajo, od kod smo ali kam gremo: »Where are you go?« vpijejo za nami. Tudi to popolnoma enako po vsej državi – le kdo jih je vse enako narobe naučil? Če obrneš glavo, hitro dodajo: »Daj denar! Ali pa vsaj svinčnik ali kaj drugega.«
 Tretji pa znajo bolje angleško in bi radi samo pomagali. »Iščeš hotel? Za kakšno ceno? Bi si rad ogledal trdnjavo, bi rad kupil sadje, naj ti spravim nahrbtnik na streho, ne veš, kje je avtobusna postaja? Čakaj, jaz ti bom pomagal! (odlomek)

Turizem in popotništvo

Hongkonški popotnici na Prambananu

Verjetno ste se kdaj spraševali, v čem je pravzaprav razlika med turizmom in popotništvom. Pravi popotnik naj bi potoval sam, čim dlje in za čim več časa. Za potovanje naj bi zapravil čim manj denarja, zato štopa, spi v spalni vreči, se prevaža v najnižjem razredu lokalnih vlakov in avtobusov, vse svoje premoženje pa prenaša v nahrbtniku. Nasprotno pa turist v karirastih kratkih hlačah, v rožasti srajci s kratkimi rokavi in v kapi s ščitnikom dirja za vodnikom, kupuje najbolj kičaste spominke, s trotelj aparatom fotografira svojo ženo pred vsakim spomenikom in ugotavlja, da, če je petek, potem so verjetno v Španiji.(odlomek)

Sistematika pregledovanja

Pri pregledovanju vozil so cariniki različno temeljiti in sistematični. Če se s kombijem pripelješ na iransko mejo, ti bodo pokazali pravi mali muzej tihotapljenja. V njem so slike in predmeti ali deli vozil, v katerih je kdo skušal prenesti mamila (redko kaj drugega) prek meje. Njihovi lastniki preživljajo poučna leta (tudi več deset let!) med iranskimi podganami ob kruhu in vodi. Na meji boš parkiral svoje vozilo zraven dolge lesene mize in nanjo zložil vse, kar je v njem. Izpraznjeno notranjost ti bodo pregledali (ponoči z žarnico) na hitro, prtljago pa natančno, od enega do drugega konca mize.

Mojega znanca niso hoteli spustiti iz Jordanije, ne da bi videli, kaj je posnel.
Dobra novica: filme mu bodo brezplačno razvili!
Slaba novica: dia filme so mu razvili v negativnem razvijalcu.
Dobra novica: ko so videli, da na filmih ni nič, so ga brez težav spustili čez mejo, pa še žal jim je bilo.
*(odlomek)

Foto: pregledovanje prtljage na iranski meji

NA MEJI, Karnet

Karnet
V večini neevropskih držav boš za avtomobil potreboval karnet. “Carnet de passage” je nekakšen potni list za vozilo, ki jamči, da ga ne boš prodal v državi, v katero vstopaš. Sestavljen je iz več listov; v vsaki državi moraš oddati enega. Prodali ti ga bodo na AMZS in bo veljal, dokler bo veljala tvoja registracija. Imeti moraš poroka (podjetje ali klub), z zavarovanjem vred pa boš plačal od 100 do 200 EUR, odvisno od števila listov.

NA MEJI
Prečkanje mej je eno najbolj grenkih poglavij vsakega potovanja, še posebno, če se voziš z lastnim prevoznim sredstvom. Na nekaterih mejah cariniki in policisti popotnike z lastnim prevozom radi do onemoglosti utrujajo s formalnostmi ali nesmiselnimi zahtevami in nobena redkost ni, da na kateri od težavnejših mej preživiš tudi dan ali dva, medtem ko tvoje kolege v vlaku ali avtobusu “obdelajo” bistveno hitreje.
(odlomek)

3. POTOVANJE S SVOJIM VOZILOM

Poleg avtostopa, javnega prevoza ali celo pešačenja je tudi potovanje z lastnim vozilom (avtom, džipom, kombijem, avtobusom, kolesom, motorjem) ena od popotniških “disciplin”.
Po suhem do Amerike in do Avstralije seveda ne moreš, prevoz vozila z ladjo ali letalom pa je predrag, zato bomo z lastnimi kolesi omejeni na stare tri celine. Če nameravaš z njimi odkrivati Novi svet, si vozilo raje kupi ali najemi tam!
Pot bo vsekakor varnejša, če se boš vozil s starejšim in ne preveč lepim avtomobilom, ki bo manj privlačen za tatove. V vseh “tatinskih” deželah se lopovi veliko raje kot na domače, spravljajo na avtomobile s tujo registracijo, še posebno na tiste, ki se jim skozi okna ali po prtljažniku na strehi vidi, da so “turistični”.

V stari Fiatov "Cinquecento" je zelo lahko vlomiti in ga odpeljati, zato ga lastniki včasih zaščitijo kar z verigo.
(odlomek)

S SVOJIM ALI DRUGIM VOZILOM

Lastno prevozno sredstvo
je lahko individualno ali skupinsko: kolo, motor, avto, džip, kombi ali avtobus.
Da, avtobus. Pri nas si kaj takega težko predstavljamo, a danski popotnik mi je pripovedoval, da je v njegovih osnovnošolskih časih skupina mladih podjetnih učiteljev s soglasjem staršev kupila 40 (štirideset!) odpisanih avtobusov in se skupaj s celim letnikom šolarjev odpravila na celoletno potovanje v Indijo! Res je do Indije prišla samo polovica avtobusov (imeli so veliko prostega prostora), a z varnostjo in zdravjem ni bilo velikih težav, v avtobusih so imeli vsak dan pouk in učenci so bili nad tako šolo več kot navdušeni.
(odlomek)

2. NAČINI POTOVANJA

Popotništvo je vrsta športa: preizkušanje svojih sposobnosti, zmogljivosti, kondicije in poguma; tekmovanje s samim seboj in z drugimi popotniki. Podobno kot drugi športi ima tudi popotništvo različne oblike in discipline. Plavalci tekmujejo na različno dolgih progah in v različnih stilih, boksarji se ločijo po telesni teži, popotnike pa bi lahko razdelili glede na število sopotnikov, na količino denarja, ki ga nameravajo zapraviti, in glede na prevozno sredstvo. Sam sem preizkusil že večino popotniških slogov in težko bi se odločil, kateri mi je najbolj pri srcu. Kakor je različno počutje na takih potovanjih, tako so različne tudi prednosti in pomanjkljivosti posameznih stilov.
(odlomek)

Dragi bralci!

Pred časom sem objavil knjigo Popotniški priročnik, ki je že zdavnaj pošla v knjigarnah.
Knjigo sem zdaj temeljito predelal, obnovil in dopolnil, vendar bi me objava verjetno stala veliko več, kot pa bi z njo zaslužil.
Zato jo objavljam v spletni obliki.

Zgodbe slovenskih popotnikov sem objavil v dveh knjigah, vendar skrajšane in lektorirane. Zdaj jih objavljam v prvotni obliki.
Če imate svoje zanimive zgodbe (ne potopise/reportaže), vas vabim, da mi jih pošljete. Objavil bom vse zanimive tekste.
prijetno branje!

Janin

Turist

 Turist je človek, ki na letališču sede v poseben avtobus, ki ga odpelje do vrat škatlastega hotela, pred katerim se bo sedem dni pražil na napihnjeni blazini. Prvi dan dopusta preživi na plaži, si ogleduje postavne mladenke in si predstavlja kaj vse bi počel z njimi, če bi bil dvajset let mlajši. Preostalih šest dni podnevi leži v hotelski sobi in si zdravi sončne opekline, zvečer pa v baru opazuje postavne mladenke in razlaga prijatelju, kaj vse bi počel z njimi, če ne bi bilo zraven njegove zoprne žene.
Turist je tisti, ki se prevaža od ene znamenitosti do druge in tam kot ovca sledi zdolgočasenemu vodiču, ki mu z zastavico v roki sedemkrat pripoveduje isto šalo v sedmih različnih jezikih. V karirastih kratkih hlačah, v rožasti srajci s kratkimi rokavi, v kapi s ščitnikom in v sandalah s “trotelj” aparatom fotografira tisto, kar vidi, da fotografirajo tudi vsi drugi, in zamišljeno ugotavlja, da če je petek, potem so verjetno v Španiji. 
(odlomek)

1. POTOVANJE

 

Prenočevanje na pomolu na Siciliji



Vsi radi potujemo. Za marsikoga je potovanje vrhunec užitka in zabave, če že ne ena od najbolj vzvišenih dejavnosti sploh. Vprašaj kogar koli, kaj bi počel, če bi bil bogat, ali če bi nenadoma dobil veliko denarja - skoraj vsak bo rekel, da bi potoval. Če le mogoče, kam daleč, v čim bolj eksotične kraje.
Vendar se le redki v resnici odpravijo na taka potovanja. “Oh, blagor tebi, ki toliko potuješ! Kaj bi dal, da bi videl Egipt, Mehiko, Tajsko…” jih boš slišal sanjariti. In ko jih vprašaš, zakaj se vendar ne odpravijo kam, bodo največkrat odgovorili, da bi že šli, a kaj, ko ne morejo. Ni denarja… pa časa ni…
(odlomek)