Gogi 2

 

Ta dan Gogiju in Katarini res ni bil naklonjen: na letališču v Madridu smo ugotovili, da so njuno prtljago nekje izgubili, a jo bodo do zjutraj že našli. Upam. Na letališkem avtobusu, ki nas je odpeljal do hotela, je zmanjkalo prostora ravno zanju. Prišla sta z naslednjim, mi pa smo ju počakali v hotelu.

Zjutraj sta prtljago sicer dobila, izvedela pa sta, da je oče v Benetkah srečal skupnega znanca, ki je bil prav tako namenjen v Limo. Namesto stevardesi je potni list izročil kar njemu.

(odlomek)

Gogi

Pozabljeni potni list

»Nekaj strašnega se mi je zgodilo!« mi na Dunaju s prepadenim obrazom sporoči Gogi, eden od sopotnikov v Peru. »poglej, kaj se zgodi, če zaupaš ženskam! Mislil sem, da mi je Katarina zapakirala moj potni list, pa ga ni!«
Nerodna reč. Potni list je poleg denarja pač edina stvar, ki jo na res potovanju nujno potrebuješ. Katarina seveda nič ni vedela o tem, da je njegov potni list njena skrb.

Bilo nas je deset. S tremi avtomobili smo se pripeljali na Dunaj. Od tam naj bi leteli v Madrid, prespali (prenočišče »časti« Iberia) in dopoldne poleteli proti Južni Ameriki. Do poleta je bilo še nekaj ur, a prepozno da bi nekdo pripeljal nesrečni potni list iz Ljubljane.
(odlomek)

Zakaj sploh potovati

Kakšne cilje ima povprečen človek v življenju? Čimprej končati šolanje, se osamosvojiti in se zaposliti. Zakaj? Da zaslužim denar. In kam bom z njim? Omislil si bom stanovanje in avto, potem bom pa potoval. Zakaj pa raje potujem, kot pa npr. hodim v službo?
 Prvi, standardni odgovor bo najbrž: da vidim veliko lepega in zanimivega, da si naberem življenjskih izkušenj, da se bom zabaval. Drugi, skritejši motiv je največkrat samoaktualizacija, samodokazovanje pred samim seboj in pred drugimi. Sebi bom dokazal, da si upam in da zmorem, pri drugih pa se bom s tem hvalil in nanje napravil vtis.
 (odlomek)

Kura ali metulj?

Slovenci se radi hvalimo s svojimi dosežki in svojo pomembnostjo, radi pa tudi tarnamo nad seboj. Pravimo, da smo melanholični, negativni, samomorilski, ponižni, hlapčevski. Ali smo res dosti drugačni od drugih?
Vsak uspešen učitelj ali športni trener ti bo hitro pojasnil, da so rezultati pri kakršnem koli opravilu predvsem odvisni od stimulacije in motivacije. Če boš nekomu dopovedoval, da je dober in sposoben, ali pa da tak lahko postane, bodo njegovi dosežki čisto drugačni, kot pa če mu že vnaprej jemlješ voljo in samozaupanje.
Ali bo panter dosegel enake rezultate kot kokoš?
Janin
(odlomek)

Oropani v Venezueli 2 Taksi

Že prvi dan, ko so ravno prispeli in izstopili iz carinskega oddelka na letališču. Prileteli so iz Evrope in nameravali poiskati prevoz v mesto.
Obstopili  so jih menjalci denarja, taksisti in predstavniki hotelov ter jim začeli agresivno ponujati svoje usluge – to je v Južni Ameriki normalno.
Eden jim je obljubljal, da jih bo za zelo nizko ceno odpeljal do cenenega hotela, češ da ima malo prometa in mu bo vsak posel prišel prav. Normalno.
Čeprav so nameravali z avtobusom, se jim je zdela ponudba ugodna. Eden se je hotel usesti spredaj, pa je šofer rekel, naj raje sede na zadnji sedež. Tudi to naj bi bilo normalno – v nekaterih deželah velja pravilo, da potniki sedijo zadaj.
Nekaj sto metrov dalje pa je prisedel še en možak. Šofer je nekaj momljaje pojasnjeval, a ker špansko govorijo bolj slabo, niso razumeli zakaj. Normalno? Niti ne, kot se je izkazalo.
Janin
(se nadaljuje)

Oropani v Venezueli 1 Tri­je Štajerci

Merida, Venezuela. S prijateljico se peljeva z najvišjo žičnico na svetu: pelje na 4.765m n.m. Opaziva, da ima nekdo na kapi logotip slovenskega podjetja.

»Ja – pa men­da ni­ste iz Slo­ve­ni­je?«

»Po­glej no, a vid­va pa tudi? Ha, kje se sre­ča­mo!« Z gon­do­lo smo se spuš­ča­li z vi­so­kih gora nad Me­ri­do. Tri­je Slo­ven­ci iz šta­jer­sko-prek­mur­ske­ga kon­ca, dve de­kle­ti in fant. Že par tednov potujejo. Kmalu gredo domov. Kje so bili; kaj so počeli; kaj so videli?

Po do­brih pet­naj­stih mi­nu­tah, ko smo ob­de­la­li že ve­či­no spo­mi­nov in na­čr­tov, na­ne­se be­se­da še na var­nost v dr­ža­vi. So imeli na poti kake sitnosti?

»No, saj ni sla­bo, am­pak oro­pa­li so nas pa že tudi.«

»Kaj?!«

»Ja, že prvi dan; prav­za­prav prvo uro.«

»In to še­le zdaj po­ve­ste!«

»Ja, smo že malo po­za­bi­li.«

Slika: Na planini nad Merido

(se nadaljuje)

Ali smo za globalizacijo?

 

“Dol z globalizacijo! Večjo pomoč pri odpisu dolgov, pri osnovnem šolstvu, pri boju proti AIDSu, malariji in tuberkulozi! Odpravo subvencij kmetom bogatih držav, ki s svojo dejavnostjo uničujejo kmete Afrike, ter odpiranje zahodnega trga afriškem blagu. Rešiti je treba tudi neetično izkoriščanje nafte, mineralov in drugih virov, ki jo izvajajo zahodne korporacije.” zahtevajo tisoči protestnikov po vsem svetu. Poleg protestov antiglobalizacijskega gibanja proti kapitalizmu in kršenju človekovih pravic vključujejo demonstracije še marsikaj: od pohodov proti vojni v Iraku in zavračanja NATO do lakote v Afriki in okuženosti z virusom AIDS.

(odlomek)

Potovanje kot šport

 Ljudje nadvse radi potujemo – oziroma bolje: radi bi potovali. Le zakaj? Saj potovanje ni prav posebno prijetna zadeva. Drenjati se moraš za vozovnice, se boriti za sedeže, prenašati moraš gnečo, nadležne in vsiljive domačine, hrup, umazanijo, zgodaj moraš vstajati, veliko pešačiti, cele ure izgubljaš živce s čakanjem na prevoze in na neskončne birokratske procedure. Le kaj je na tem tako lepega?
Vseeno pa se potovanje večini ljudi zdi vrhunec užitka in zabave. Vprašaj kogar koli, kaj bi počel, če bi zadel na loteriji - skoraj vsak bo rekel, da bi velik del življenja preživel na potovanjih. In zakaj? Da bi veliko videl, spoznal, doživel; da bi užival v dobri hrani, pijači, lepih ženskah; da bi se lahko hvalil s svojimi dosežki? (odlomek)

Muzungu, daj denar!

Etiopija, aprila. »You!«, »Hey you, give money!«, »You, money! Give me a pen!« Po vsej državi skoraj enako. Drugod po svetu belca ponavadi pozdravljajo s »Hello, mister!«, tukaj pa kar s »Hej, ti!«.
Drugi so bolj subtilni. Preden od nas zahtevajo denar, se še pozanimajo, od kod smo ali kam gremo: »Where are you go?« vpijejo za nami. Tudi to popolnoma enako po vsej državi – le kdo jih je vse enako narobe naučil? Če obrneš glavo, hitro dodajo: »Daj denar! Ali pa vsaj svinčnik ali kaj drugega.«
 Tretji pa znajo bolje angleško in bi radi samo pomagali. »Iščeš hotel? Za kakšno ceno? Bi si rad ogledal trdnjavo, bi rad kupil sadje, naj ti spravim nahrbtnik na streho, ne veš, kje je avtobusna postaja? Čakaj, jaz ti bom pomagal! (odlomek)

Turizem in popotništvo

Hongkonški popotnici na Prambananu

Verjetno ste se kdaj spraševali, v čem je pravzaprav razlika med turizmom in popotništvom. Pravi popotnik naj bi potoval sam, čim dlje in za čim več časa. Za potovanje naj bi zapravil čim manj denarja, zato štopa, spi v spalni vreči, se prevaža v najnižjem razredu lokalnih vlakov in avtobusov, vse svoje premoženje pa prenaša v nahrbtniku. Nasprotno pa turist v karirastih kratkih hlačah, v rožasti srajci s kratkimi rokavi in v kapi s ščitnikom dirja za vodnikom, kupuje najbolj kičaste spominke, s trotelj aparatom fotografira svojo ženo pred vsakim spomenikom in ugotavlja, da, če je petek, potem so verjetno v Španiji.(odlomek)

Sistematika pregledovanja

Pri pregledovanju vozil so cariniki različno temeljiti in sistematični. Če se s kombijem pripelješ na iransko mejo, ti bodo pokazali pravi mali muzej tihotapljenja. V njem so slike in predmeti ali deli vozil, v katerih je kdo skušal prenesti mamila (redko kaj drugega) prek meje. Njihovi lastniki preživljajo poučna leta (tudi več deset let!) med iranskimi podganami ob kruhu in vodi. Na meji boš parkiral svoje vozilo zraven dolge lesene mize in nanjo zložil vse, kar je v njem. Izpraznjeno notranjost ti bodo pregledali (ponoči z žarnico) na hitro, prtljago pa natančno, od enega do drugega konca mize.

Mojega znanca niso hoteli spustiti iz Jordanije, ne da bi videli, kaj je posnel.
Dobra novica: filme mu bodo brezplačno razvili!
Slaba novica: dia filme so mu razvili v negativnem razvijalcu.
Dobra novica: ko so videli, da na filmih ni nič, so ga brez težav spustili čez mejo, pa še žal jim je bilo.
*(odlomek)

Foto: pregledovanje prtljage na iranski meji

NA MEJI, Karnet

Karnet
V večini neevropskih držav boš za avtomobil potreboval karnet. “Carnet de passage” je nekakšen potni list za vozilo, ki jamči, da ga ne boš prodal v državi, v katero vstopaš. Sestavljen je iz več listov; v vsaki državi moraš oddati enega. Prodali ti ga bodo na AMZS in bo veljal, dokler bo veljala tvoja registracija. Imeti moraš poroka (podjetje ali klub), z zavarovanjem vred pa boš plačal od 100 do 200 EUR, odvisno od števila listov.

NA MEJI
Prečkanje mej je eno najbolj grenkih poglavij vsakega potovanja, še posebno, če se voziš z lastnim prevoznim sredstvom. Na nekaterih mejah cariniki in policisti popotnike z lastnim prevozom radi do onemoglosti utrujajo s formalnostmi ali nesmiselnimi zahtevami in nobena redkost ni, da na kateri od težavnejših mej preživiš tudi dan ali dva, medtem ko tvoje kolege v vlaku ali avtobusu “obdelajo” bistveno hitreje.
(odlomek)

3. POTOVANJE S SVOJIM VOZILOM

Poleg avtostopa, javnega prevoza ali celo pešačenja je tudi potovanje z lastnim vozilom (avtom, džipom, kombijem, avtobusom, kolesom, motorjem) ena od popotniških “disciplin”.
Po suhem do Amerike in do Avstralije seveda ne moreš, prevoz vozila z ladjo ali letalom pa je predrag, zato bomo z lastnimi kolesi omejeni na stare tri celine. Če nameravaš z njimi odkrivati Novi svet, si vozilo raje kupi ali najemi tam!
Pot bo vsekakor varnejša, če se boš vozil s starejšim in ne preveč lepim avtomobilom, ki bo manj privlačen za tatove. V vseh “tatinskih” deželah se lopovi veliko raje kot na domače, spravljajo na avtomobile s tujo registracijo, še posebno na tiste, ki se jim skozi okna ali po prtljažniku na strehi vidi, da so “turistični”.

V stari Fiatov "Cinquecento" je zelo lahko vlomiti in ga odpeljati, zato ga lastniki včasih zaščitijo kar z verigo.
(odlomek)

S SVOJIM ALI DRUGIM VOZILOM

Lastno prevozno sredstvo
je lahko individualno ali skupinsko: kolo, motor, avto, džip, kombi ali avtobus.
Da, avtobus. Pri nas si kaj takega težko predstavljamo, a danski popotnik mi je pripovedoval, da je v njegovih osnovnošolskih časih skupina mladih podjetnih učiteljev s soglasjem staršev kupila 40 (štirideset!) odpisanih avtobusov in se skupaj s celim letnikom šolarjev odpravila na celoletno potovanje v Indijo! Res je do Indije prišla samo polovica avtobusov (imeli so veliko prostega prostora), a z varnostjo in zdravjem ni bilo velikih težav, v avtobusih so imeli vsak dan pouk in učenci so bili nad tako šolo več kot navdušeni.
(odlomek)