Izgubljena prtljaga 2 Še vedno čakam

Strinjali so se tudi, da nekaj dni brez perila, filmov in polnilca za kamero, najbrž ni bilo v mojem načrtu, a to je bilo vse, kar lahko storijo zame.
Vse skupaj niti ne bi bilo tako tragično, če dober teden kasneje na ugandsko – kongoški meji ne bi ugotovil, da mi je nekdo pobral vse video kasete, česar ob prvem prtljage pregledu pač nisem opazil. Težava je bila v tem, da bi take kasete lahko kupil v Nairobiju, morda z nekaj sreče tudi v prestolnici Kampali, nikakor pa ne v krajih, ki sem jih nameraval obiskati v naslednjih dveh tednih. K sreči sem kasneje našel dva turista, ki sta mi odstopila vsak po eno podobno kaseto. Ko sem se vrnil, sem se pritožil pri letalski družbi Air France. Obljubili so, da bodo potrudili, da vsaj vrednost kaset dobim povrnjeno. Zavedajo se da je v mojem primeru vrednost teh kaset zelo relativna, a žal…
Od tedaj je minilo že nekaj let in še vedno čakam na obvestilo od francoske letalske družbe. Če bi večkrat terjal, bi verjetno kaj dobil.
Ja­nin
(se nadaljuje)

Izgubljena prtljaga

»Žal je vaša prtljaga ostala v Franciji. Morda bo prispela z drugim letalom jutri ali pojutrišnjem.« so me po več urah čakanja ob dveh ponoči obvestili na letališču v Nairobiju. Prestopili smo bili v Parizu, tja pa je letalo prispelo z dvourno zamudo. Meni je še uspelo pridirjati od letala, ki je že odhajalo v Kenijo, mojemu nahrbtniku pa ne. Potolažili so me z osemdesetimi dolarji in s toaletno torbico v kateri je bila majica, košček mila in brivnik za enkratno uporabo. Zadnji avtobus je med mojim čakanjem že odpeljal in ko sem se pripeljal s taksijem, sem ugotovil, da so v mestu odprti samo še dragi hoteli.
Vsak dan sem seveda telefonaril in nahrbtnik dobil četrti dan zvečer. Zakaj ni prispel prej, ni nihče znal razložiti. Bil je odprt in prtljaga v njem malo razmetana, a na prvi pogled nisem ničesar pogrešil.
Obžalovali so, da sem v dolgočasnem Nairobiju moral preživeti tri dni več kot sem nameraval, kar se pri nekaj tedenskem potovanju kar krepko pozna.
Ja­nin
(se nadaljuje)

Oropani v Venezueli 5 Po­li­ci­ja

Kaj pa zdaj? Lah­ko bi šli na po­li­ci­jo, a kaj bi do­se­gli? Šo­fer­ji so go­to­vo po­ve­za­ni med se­boj in ju ne bodo ho­te­li iz­da­ti. Nič čud­ne­ga ne bi bilo, če bi bili do­go­vor­je­ni tudi s pod­kup­lji­vi­mi po­li­ci­sti.
Tudi če ro­par­je od­kri­je­jo, je vpra­ša­nje, ko­li­ko bodo do­bi­li na­zaj in koga vse bo pri tem tre­ba pod­ku­pi­ti. V naj­bolj­šem pri­me­ru bodo z vse­mi sod­no-po­li­cij­ski­mi po­stop­ki go­to­vo iz­gu­bi­li naj­manj te­den dni. Ima­jo pa samo šti­ri ted­ne ča­sa. Ali se spla­ča?
Popotniki radi pametujemo, kako se je treba varovati, da se ne sme zahajati v nevarne dele mest in ne ponoči, da je treba denar skriti na več koncev in podobno. Treba je dodati, da je Venezuela ena najbogatejših in najvarnejših južnoameriških držav (no ja: v Južni Ameriki to ne pomeni veliko), taksi pa popolnoma uraden in – človek bi mislil – varen. Kako naj se zaščitimo pred nevarnostjo, ki pride od tam, kjer jo najmanj pričakuješ?
Ja­nin