Oropani v Venezueli 5 Po­li­ci­ja

Kaj pa zdaj? Lah­ko bi šli na po­li­ci­jo, a kaj bi do­se­gli? Šo­fer­ji so go­to­vo po­ve­za­ni med se­boj in ju ne bodo ho­te­li iz­da­ti. Nič čud­ne­ga ne bi bilo, če bi bili do­go­vor­je­ni tudi s pod­kup­lji­vi­mi po­li­ci­sti.

Tudi če ro­par­je od­kri­je­jo, je vpra­ša­nje, ko­li­ko bodo do­bi­li na­zaj in koga vse bo pri tem tre­ba pod­ku­pi­ti. V naj­bolj­šem pri­me­ru bodo z vse­mi sod­no-po­li­cij­ski­mi po­stop­ki go­to­vo iz­gu­bi­li naj­manj te­den dni. Ima­jo pa samo šti­ri ted­ne ča­sa. Ali se spla­ča?

Popotniki radi pametujemo, kako se je treba varovati, da se ne sme zahajati v nevarne dele mest in ne ponoči, da je treba denar skriti na več koncev in podobno. Treba je dodati, da je Venezuela ena najbogatejših in najvarnejših južnoameriških držav (no ja: v Južni Ameriki to ne pomeni veliko), taksi pa popolnoma uraden in – človek bi mislil – varen. Kako naj se zaščitimo pred nevarnostjo, ki pride od tam, kjer jo najmanj pričakuješ?

Ja­nin