KRAJA IN ROP

 Mlad popotnik z neizkušenim obrazom in z razkošnim nahrbtnikom na rami je prava vaba za vse vrste zmikavtov, žeparjev in prevarantov, pa tudi nasilnežev in roparjev, ki jih je v večjih mestih in turističnih krajih po vsem svetu kar precej.

Osnovna razlika med krajo in ropom je preprosta: pri ropu se zavedaš, da boš ostal brez premoženja, pri kraji pa ne.

Janin (se nadaljuje)

Nevarnosti Na Poti 2

 Nekaj od vsega tega je seveda res. Vendar se moramo zavedati, da so take vesti iz sveta večinoma krepko pretirane in napihnjene, saj časopisi in revije iz navadnih novic morajo napraviti senzacionalne dogodke, če hočejo povečati svojo naklado. Oboroženi spopadi so največkrat zelo omejeni. Zaradi nemirov na Timorju ni nevarna vsa Indonezija, zaradi ugrabitev na Mindanau pa ne vsi Filipinski otoki.

 Spomni se, da med vojno v Jugoslaviji k nam deset let ni bilo skoraj nobenih turistov, češ da je tudi Slovenija gotovo nevarna!

K tesnobi krepko prispevajo še “dobronamerni” prijatelji in sorodniki, ki silno radi naštevajo grozljive zgodbe in odsvetujejo potovanje.

Janin (se nadaljuje)

10. Poglavje: Nevarnosti Na Poti

Eden od stereotipov, ki se pogosto držijo popotništva in nahrbtnikarjev, je, da je tak način potovanja zelo nevaren, da sta ogrožena njihovo zdravje in življenje, še bolj pa njihovo imetje. Marsikdo bi sicer rad potoval, a se potovanja boji, saj je vendar nevarno.

Vsak ima nelagoden občutek, ko se odpravlja v neznane kraje, o katerih je bral in slišal marsikaj: vojne, terorizem, politični nemiri, kraje, ropi, posilstva, bolezni, naravne nesreče in druge nevarnosti naj bi bile povsod po svetu kar na dnevnem redu.

Janin (se nadaljuje)

Nahrbtnik in teroristi

 Pazljiv pa bodi v krajih, kjer se policija boji terorističnih napadov in nastavljenih bomb. V času Al Khaide in Osame Bin Ladena to velja za večino zahodne Evrope in Amerike. V Barceloni sem tako nekoč na železniški postaji pustil svoj nahrbtnik ob kovinski klopi. Nahrbtnik je bil star in grd, zato me ni preveč skrbelo da bi koga zamikal. Odšel sem na dvourni sprehod po mestu in ko sem se vrnil, ga ni bilo nikjer. Po polurnem brezglavem dirjanju po postaji in spraševanju vseh mogočih, sem končno odkril uslužbenko, ki se ji je zdelo, da so se z nečem podobnim ukvarjali policisti. Še pol ure pozneje, po temeljitem spraševanju, prepričevanju in poslušanju lekcij, sem svoj nahrbtnik končno lahko odnesel iz armiranega prostora, zgrajenega prav v ta namen.

Janin (se nadaljuje)