Praviloma
ga na letališču torej vsakokrat spravim v nahrbtnik, a tokrat sem pozabil.
Torej se bo zgodba še enkrat ponovila. Ampak vrli carinik je poskrbel, da
tokrat takih skrbi nisem imel. Še preden sem lahko zajel sapo, ga je brez
nepotrebnega parlamentiranja vrgel skozi režo v velik lesen zaboj. Moj lepi,
dragoceni nož, ki sem ga kupil v Španiji in na katerega sem bil tako ponosen!
Seveda
se nisem kar tako dal. Med najmanj desetimi elitnimi in visoko inteligentnimi
primerki madžarske policije in carine sem komaj našel enega, ki je tolkel
nekakšno zasilno nemščino. Drugih nemadžarskih jezikov še niso jemali. Poslal
me je na urad za pomoč potnikom, pol kilometra stran, na nasprotnem koncu
letališča. Tudi tam niso bili posebni poligloti, a strinjali so se z mano, da
lahko nož čekiram v posebni torbi, da pa moram kar sam nazaj in to pojasniti
moji četici policajev.
No
– naj skrajšam – če bom še kdaj hotel imeti enak nož, bom ponj moral spet v
Španijo. Saj ne da bi zanikal svojo krivdo – pozabil sem in kriv sem! Ampak,
ali ni zaplemba brez možnosti ugovora le malo prehud ukrep?
tekst
: Janin
(se nadaljuje)