“Z vami se pa res ne mislim pogovarjati!” Pograbil je škatlo in izginil za vogalom.
“Daj no, kaj pa mislite!” nas je prepričeval drugi. “Saj bo spustil ceno, ampak pretiravati pa le ni treba.”
Prvi je bil res kmalu nazaj; užaljen. Kmalu smo se domenili za tristo evrov, čeprav se je prodajalcema to še vedno zdelo sramotno malo.
Janin (se nadaljuje)
Po krajšem posvetu, med katerim sta uvidevno gledala stran, smo sklenili, da cena sicer ni pretirano nizka, da pa bi jo bilo mogoče verjetno še precej zbiti.
“Sto evrov?” je skoraj kap zadela enega od prodajalcev, ko je slišal našo ponudbo.
Janin (se nadaljuje)
“Za koliko?”
“Najprej poglejte, potem se bomo pogovarjali o ceni!”
Ker smo bili štirje, nam ni bilo preveč nelagodno, ko sta nas odpeljala v stransko ulico. Iz parkiranega avtomobila sta privlekla kartonsko škatlo, jo odprla in nam temeljito razkazala kamero z vsem dodatnim priborom.
Janin (se nadaljuje)
Vendar
“lastniki” tako blago včasih samo na videz prodajajo, turisti, ki so njihova
najpogostejša tarča, pa samo mislijo, da ga kupujejo.
Janin
(se nadaljuje)
Poznam celo nekaj tržaških Slovencev, ki so pred leti v pokojni Sovjetski zvezi namesto rubljev kupovali neprimerno manj vredne jugoslovanske dinarje, čeprav so jih dobro poznali.
Janin
(se nadaljuje)
Trik,
ki so ga izumili Turki, poznamo pa ga tudi iz časov tolarskega bona, se imenuje
“lepljenje ničel”. Če v neki državi še ne poznaš denarja, poglej, če tisočak
ni v resnici stotak, ki so mu prilepili ničlo z razrezanega bankovca ali z
barvne fotokopije.
Janin
(se nadaljuje)
Če
se boš pritožil, bodo seveda zgroženi: “Ja, kje pa živiš; pri nas je pač treba
plačati davek!” S podobnimi zvijačami so začeli že tudi pri nas, a so zadevo
potem menda prepovedali.