Janin: Potovanje v četrtem razredu

V Indiji je razlika med tretjim in četrtim razredom vlaka med drugim v tem, da je tretji razred rezerviran, četrti pa ne. To je precej bolj pomembno, kot se morda zdi na prvi pogled. Pred leti sem se na našem prvem potovanju v Azijo s petimi prijatelji do Indije pripeljal s kombijem, ki smo ga kmalu po meji pustili v Amritsarju in se odločili, da bomo pot nadaljevali z vlakom. Do Delhija nas je čakala cela noč vožnje in ker smo varčevali z denarjem, smo seveda vzeli karte četrtega razreda.
Vlak še ni pripeljal na postajo in niti pomislili nismo, da do sedežev ne bi prišli brez težav. Pridružil se nam je železniški uslužbenec v precej razcapani uniformi z rdečim turbanom in nam ponudil, da bo za nekaj centov rezerviral naša mesta. Najprej se nam to ni zdelo prav nujno, ko pa le ni popustil, smo pod težo njegovih argumentov navsezadnje le privolili.
Indijce smo si predstavljali kot poduhovljene jogije, ki sedijo v meditativnem položaju, z obrazi obsijanimi od večne Svetlobe in Miru, ki se ne menijo za drugo kot za bogove ter za nirvano in ki z gandhijevsko potrpežljivostjo prenašajo vse posvetne tegobe. Naša predstava se je začela rahlo majati, še preden je pripeljal delhijski vlak. Ob divjem prerivanju, pretepanju in pobesnelem kričanju, ki je nastalo, ko se je razjarjena množica pognala v boj za sedeže, pa bi zbledela tudi kosovska bitka.
(se nadaljuje)

Vlaki v Indiji 2

Še pomembnejša kot kategorija vlaka je v Indiji širina koloseka. Poleg ozkotirnih železnic namreč veljata dva glavna standarda. Pri širokotirni (broad gauge - izg.: geidž) so tračnice veliko bolj razmaknjene kot pri nas. Ti vlaki so hitri in zanesljivi. Na več kot polovici indijskih tirov pa je razmak metrski (metre gauge). Pri teh so vagoni ožji, starejši in bistveno manj udobni. Ti vlaki so tudi več kot dvakrat počasnejši od širokotirnih, zato se v državi Rajasthan in skoraj povsod po južni Indiji bolj splača razmišljati o avtobusu kot o vlaku. Poleg tega pa uporabljajo še nekaj vrst drugih, večinoma ozkotirnih kolosekov.

Po zgledu evropskega Interraila so Indijci uvedli svoj “Indrail”, ki omogoča neomejeno potovanje z vlakom. Cene pa so kar nekajkrat višje kot če bi karte kupovali sproti: mesečna vozovnica v drugem razredu stane 75 US$, v prvem 175 US$, v air-con pa 350 US$. Kljub ceni ga marsikdo kupi, saj potniku prihrani precej sitnosti, prerivanja in čakanja na rezervacije.
V Indiji so železniške postaje stalno bivališče za cele množice brezdomcev, vlaki pa pravi poligon za prodajalce, čistilce čevljev in pojoče berače. Ker je tudi idealno mesto za srečanja in pogovore z domačini, je vlak ena od izkušenj, ki je v Indiji nihče ne bi smel izpustiti.
(se nadaljuje)
tekst: Janin

Z vlakom po Indiji

Ozkotirna železnica- Darjeeling v indijski Himalaji.

Potovanje z vlakom po Indiji je prava znanost in popotniki potrebujejo kar nekaj časa, da prodrejo v vse finese tega zapletenega sistema.
Pred nekaj leti so se po Indiji potniki lahko vozili kar v petih različnih razredih: v četrtem si sedel na deski, v tretjem si na deski lahko ležal, v prvem in drugem so bili ležalniki podobni našim, nad vsemi pa je kraljeval Air-Con (klimatizirani) razred.
Danes so razmere podobne, le da sta uradno samo dva razreda, ki pa imata več kategorij. Zdajšnji drugi razred je lahko rezerviran (nekoč tretji), ali pa ne (nekoč četrti) in nima ločenih kupejev. Ekspresni (brzi) vlaki so praviloma za dva razreda boljši kot potniški, kar pomeni, da v ekspresnih ni več lesenih sedežev, prvi razred v potniškem pa je tako udoben, kot tretji v ekspresnem. Pri potniških vlakih ni nenavadno, če se polovica potnikov prevaža na strehi.
(se nadaljuje)

tekst: Janin