Vlaki v Indiji 2

Še pomembnejša kot kategorija vlaka je v Indiji širina koloseka. Poleg ozkotirnih železnic namreč veljata dva glavna standarda. Pri širokotirni (broad gauge - izg.: geidž) so tračnice veliko bolj razmaknjene kot pri nas. Ti vlaki so hitri in zanesljivi. Na več kot polovici indijskih tirov pa je razmak metrski (metre gauge). Pri teh so vagoni ožji, starejši in bistveno manj udobni. Ti vlaki so tudi več kot dvakrat počasnejši od širokotirnih, zato se v državi Rajasthan in skoraj povsod po južni Indiji bolj splača razmišljati o avtobusu kot o vlaku. Poleg tega pa uporabljajo še nekaj vrst drugih, večinoma ozkotirnih kolosekov.

Po zgledu evropskega Interraila so Indijci uvedli svoj “Indrail”, ki omogoča neomejeno potovanje z vlakom. Cene pa so kar nekajkrat višje kot če bi karte kupovali sproti: mesečna vozovnica v drugem razredu stane 75 US$, v prvem 175 US$, v air-con pa 350 US$. Kljub ceni ga marsikdo kupi, saj potniku prihrani precej sitnosti, prerivanja in čakanja na rezervacije.
V Indiji so železniške postaje stalno bivališče za cele množice brezdomcev, vlaki pa pravi poligon za prodajalce, čistilce čevljev in pojoče berače. Ker je tudi idealno mesto za srečanja in pogovore z domačini, je vlak ena od izkušenj, ki je v Indiji nihče ne bi smel izpustiti.
(se nadaljuje)
tekst: Janin