Tanzanija: Zelo pomembni belci 7

Ker sprevodnik še ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred. Bil je pester, kot povsod v državah Tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči otroci in še marsikaj. Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev seveda nisva dobila.
Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v značilno afriško savano.
Izkazalo se je, da VIP v resnici kar dobro deluje. Popoldne sva že sedela v kupeju, v drugem razredu. Vozili smo se skozi nacionalni park Selous. Počutil sem se, kot da gledam naravoslovno oddajo na televiziji. Travnata stepa se je izmenjavala z redko subtropsko hosto, precej gosto posejano z več metrov visokimi termitnjaki. Od visoke divjadi smo videli samo nekaj žiraf in bivolov, tem več pa je bilo gazel, svinj bradavičark in najrazličnejših ptic.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)