“Tristo tisoč za vse skupaj,” je bil skromen in nam pokazal levico z nekaj modrimi madeži:
“Mudi se mi, saj vidite,
da sem narkoman in nujno potrebujem denar.”
Najprej mu ni bilo kaj dosti do
tega, da bi odpiral kartone, potem je pa le odprl videorekorder, ki je bil
zavit v belo prosojno plastiko.
Janin
(se nadaljuje)