Al Khaida in pilica za nohte

Mojemu prijatelju se je nekaj podobnega zgodilo na vlaku. Po Kitajskem je potoval leta 2008, ko so zaradi olimpijade do skrajnosti poostrili vse varnostne ukrepe. Na železniški postaji v Guilinu so mu nahrbtnik rentgensko pregledali in ugotovili, da s seboj nosi nož, ki ga je kupil kot spominek pri enem od gorskih ljudstev. Uslužbenka mu je razložila, da ga bodo zaplenili, saj bi z njim lahko koga zaklal. 

Pojasnjeval jim je, da gre za darilo in da ne namerava nikogar klati. Vprašal je, ali ga lahko pusti pri sprevodniku, pri strojevodji, v restavraciji, v »cargo« vagonu, ali kjer koli drugje. Ko se niso dali, je šel z nožem na pošto, pa ga tudi niso hoteli prevzeti. Dobra novica: ukrep bo veljal samo do septembra, potem pa bo nože spet lahko prevažal z vlakom.

Iz vsega tega seveda sledi nasvet: V ročni prtljagi ne nosi nožev in drugih nevarnih predmetov! Zaradi Al Khaide ti bodo delali težave tudi zaradi škarij, klešč, pletilk, ali pa zaradi pilice za nohte.

(se nadaljuje) 

Zapleti 5 Madžari

Praviloma ga na letališču torej vsakokrat spravim v nahrbtnik, a tokrat sem pozabil. Torej se bo zgodba še enkrat ponovila. Ampak vrli carinik je poskrbel, da tokrat takih skrbi nisem imel. Še preden sem lahko zajel sapo, ga je brez nepotrebnega parlamentiranja vrgel skozi režo v velik lesen zaboj. Moj lepi, dragoceni nož, ki sem ga kupil v Španiji in na katerega sem bil tako ponosen!

Seveda se nisem kar tako dal. Med najmanj desetimi elitnimi in visoko inteligentnimi primerki madžarske policije in carine sem komaj našel enega, ki je tolkel nekakšno zasilno nemščino. Drugih nemadžarskih jezikov še niso jemali. Poslal me je na urad za pomoč potnikom, pol kilometra stran, na nasprotnem koncu letališča. Tudi tam niso bili posebni poligloti, a strinjali so se z mano, da lahko nož čekiram v posebni torbi, da pa moram kar sam nazaj in to pojasniti moji četici policajev.

No – naj skrajšam – če bom še kdaj hotel imeti enak nož, bom ponj moral spet v Španijo. Saj ne da bi zanikal svojo krivdo – pozabil sem in kriv sem! Ampak, ali ni zaplemba brez možnosti ugovora le malo prehud ukrep?

tekst : Janin   

 (se nadaljuje)

Noži in tekočine 2

Na potovanjih imam navadno s seboj precej velik žepni nož, ki ga vedno nosim v ročni torbi. Pogosto pride prav, lahko pa služi tudi kot sredstvo za samoobrambo, ali vsaj kot svarilo morebitnim napadalcem, če ga vrtim po rokah, ko se sprehajam po zakotnem delu kakega nevarnega mesta.

Doslej so mi ga že večkrat odkrili na rentgenskem pregledu prtljage, ki je obvezen pred vsakim vstopom v letalo. Prvič nisem vedel, naslednjič pa mi je ušlo iz glave. Enkrat sem moral skupaj z nožem čekirati še celo ročno torbo, ker je nož sam premajhen za kaj takega. Drugič so ga spravili v posebno vrečko in tudi tega sem na cilju pobral s tekočega traku skupaj s prtljago. Tretjič pa mi je nož shranila hostesa, ki pa mi ga je po prihodu pozabila vrniti. Šele čez nekaj tednov je nož po prečudnih poteh končno prišel na ljubljanski Brnik.

(se nadaljuje)

tekst & foto: Janin   

Zapleti 3 Bangkok

Pojasnili so mu, da se prevoznikom verjetno ne splača pošiljati izgubljenih stvari na označeni naslov, če so že enkrat plačali odškodnino. Poleg tega bodo prtljago po določenem času prodali na dražbi.

Domov je tako prišel z dvema nahrbtnikoma. Odškodnine mu vseeno ni bilo treba vrniti.

Prihajajo novi zakoni, ki ščitijo pravice potnikov v letalih. No ja. Saj tudi prejšnji niso bili slabi, če bi se jih le kdo držal. 

Noži in tekočine

»Ha, poglej no – nož!« je vzkliknil madžarski carinik in ga svareče dvignil v zrak. Z obrazom krivca sem skesano pokimal. Prekleto, že spet sem ga pozabil pred čekiranjem premestiti v nahrbtnik!

Letalske družbe se bojijo teroristov in ugrabiteljev, zato v potniško kabino ne dovolijo vnašati ničesar, kar bi lahko služilo kot orožje. Odkar se je na mednarodnem prizorišču pojavil Bin Laden, so se razmere na letališčih še dodatno poostrile.

(se nadaljuje)

tekst & foto: Janin   

Zapleti 2 Himalaja

Nakupil si je torej novo opremo in se odpravil proti Himalaji. Bogovi še vedno niso bili na njegovi strani: ko je blizu Guilina fotografiral riževo polje, se je mimoidoči kmet zaletel v njegovo stojalo, ki je z aparatom vred zgrmelo v blatno vodo. Seveda se je moral vrniti v Hongkong ter kupiti nov aparat in objektiv.

Še vedno ni obupal in naslednja dva meseca je preživel na Kitajskem. Ko se je vračal, na letališču še vedno ni bilo nobene informacije o nahrbtniku, za katerim so ves čas “poizvedovali”.

Ko so se na poti domov ustavili v Bangkoku, je za šalo šel vprašat na urad za izgubljeno prtljago. Tudi tam niso vedeli ničesar, a so ga vseeno peljali v skladišče. V njem je ležalo na tisoče “izgubljenih” potovalk in nahrbtnikov, ki so bili skoraj vsi označeni z imeni in naslovi, a so vseeno čakali na boljše čase. In - med drugimi je bil tudi njegov!

(se nadaljuje)

tekst & foto: Janin   

Zapleti in težave na letališčih

Na vsak kos prtljage se podpiši - na ročaj obesi kartico z naslovom, v notranjost nahrbtnika ali potovalke pa pritrdi nalepko! Če še dvomiš v pravilni potek poleta, obdrži vso prtljago pri sebi! Letališča so veliki kompleksi, ki zaposlujejo na stotine ljudi. Vsi ljudje pa niso popolni.
Ni nujno, da bo listek z naslovom tudi pomagal.
Moj znanec je pred nekaj leti letel z Dunaja prek Bruslja (kjer bi moral prestopiti) in Bangkoka v Hongkong. Letalo je zamujalo in v Bruselj so prileteli, ko se je naslednje letalo, namenjeno na Vzhod, že pripravljalo na vzlet. V letališki stavbi so mu pojasnili, da je zamudil zadnji polet v svoji smeri tisti dan in da je njegova prtljaga že odpotovala, a mu bodo vseeno poskušali pomagati. Z dnevom zamude je torej letel v London in od tam v želeni Hongkong. Tam pa seveda nihče ni ničesar vedel o njegovem nahrbtniku, v katerem je bilo nekaj objektivov, šotor, gorski čevlji, puhovka in še marsikaj, kar bi potreboval na načrtovani poti v kitajsko Himalajo. Odškodnina, ki jo je dobil, je znašala 10 dolarjev za vsak kilogram nahrbtnika.
(se nadaljuje)
tekst & foto: Janin  

Na letališču 7 prtljaga

Če tvoj nahrbtnik ni pretirano močan in trden, ga zavaruj! Letališki delavci, ki spravljajo prtljago na letala, niso najbolj obzirni in pazljivi ljudje; pogosto prtljago namočijo v umazanijo, jo raztrgajo, odlomijo kakšen ročaj, odtrgajo kakšno vez ali zvijejo katero od cevi, ki sestavljajo okvir tvojega nahrbtnika. Ena od možnosti je, da tak nahrbtnik zavežeš v platneno ali plastično vrečo. Na letališču ga lahko daš zaviti v plastično folijo.

Ti delavci tudi sicer niso vedno ravno nedolžni. Že velikokrat so jih z varnostnimi kamerami odkrili, kako odpirajo vse kar se odpreti da. Če nahrbtnik ni solidno zaprt, imaš vse možnosti, da ga vrli delavci prebrskajo in si iz njega izberejo nekaj spominkov. Dragocenosti torej ne puščaj v prtljagi, ki ni dobro zavarovana. Meni so na nairobijskem letališču iz nahrbtnika nekoč pobrali zavoj s kasetami za video kamero. Na žalost sem to opazil šele v odročnem delu Ugande, kjer je take kasete nemogoče dobiti.

(se nadaljuje)

tekst & foto: Janin   

Na letališču 6: prtljaga

• Na letalo seveda ne moreš (brezplačno) vzeti celega kontejnerja. Teža prtljage je v turističnem razredu največkrat omejena na 20 kilogramov, v poslovnem in v prvem pa na 20-30 kg. Pozor: pri nizkocenovnih prevoznikih je dovoljena teža nižja – 12 kg ali manj. O tem se pozanimaj že pred odhodom! Pozanimaj se tudi, kako je s prevažanjem kolesa, motorja, ali posebne prtljage – npr. če se odpravljaš na himalajsko odpravo.

Pazi torej, da tvoja prtljaga ne bo pretežka! Na letališču boš svojo prtljago razdelil na dva dela: večje kose (nahrbtnik, potovalko) boš “čekiral”, manjše pa lahko vzameš s seboj v letalo. Če se bojiš, da boš prekoračil dovoljenih 20 kilogramov, vse manjše težke predmete zloži v svojo ročno prtljago, večje in lažje pa stlači v nahrbtnik. Sicer večina letalskih družb omejuje tudi težo ročne prtljage (carry-on luggage), vendar le-to redko preverjajo. Omejitev je pri različnih družbah zelo različna – od 5 do 18 kg.

(se nadaljuje)

tekst & foto: Janin   

Zapleti na letališčih

Najprej: kako boš sploh prišel do letališča? Če te ne bo »zategnil« prijatelj/sorodnik z avtom, greš lahko s kombijem (ponudnikov je precej, cena pa je odvisna od števila potnikov), z avtobusom, z vlakom ali pa se pelješ sam in avto pustiš na letališču. Cena je v vseh teh primerih podobna. Vsako letališče ima več parkirnih con: tiste ki so bolj oddaljene od terminala (in na katerih je stopnja varovanja nižja), so tudi cenejše. Na spletni strani letališča lahko parkirišče rezerviraš vnaprej in s tem še nekaj dodatno prihraniš. Parkiranje praviloma stane 40 - 90 EUR za 1-3 tedne.

 Ogledali smo si nekaj osnovnih pravil ravnanja na letališčih in letalih. Vse skupaj je precej preprosto, kajne? Že, ampak ne pozabi na Murphyjev zakon! Le redkokdaj gre tako gladko, kot načrtuješ - pri potovanju z letalom se včasih seveda lahko kaj tudi zatakne. Vseh zapletov ni mogoče predvideti, večini pa se boš izognil, če se boš ravnal po naslednjih pravilih.

(se nadaljuje)

tekst & foto: Janin  

Na letališču in v letalu 4

Znašel si se v “Duty free” območju. Še preden se izgubiš v številnih trgovinah, je priporočljivo, če najprej poiščeš svoj izhod, da ga ne boš panično iskal zadnji hip. Na velikih letališčih je treba do pravega izhoda včasih tudi več kot kilometer daleč in pogosto ti bodo pri tem pomagali tekoči pločniki. Tudi številčni razpored izhodov ni vedno prav logičen.

Ne zaupaj preveč oznaki “Duty free”. Pogosto so ti artikli zastareli in/ ali precej dražji kot v mestu.

K izhodu se odpravi, ko bo na razglasnem monitorju poleg tvojega poleta pisalo: “Now boarding”. V letalo boš vstopil naravnost iz letališke stavbe skozi “tunel”, ali pa te bodo tja peljali z letališkim avtobusom. Ves čas te bodo spremljali, zato se ne boj, da bi se izgubil!

(se nadaljuje)

tekst & foto: Janin  

Na letališču in v letalu 3

- Če ti je vseeno, kje boš sedel, mirno preberi kakšno poglavje v udobnem sedežu, počakaj, da se preostali potniki zdrenjajo k okencu pred teboj, in se pojdi čekirat, ko se bo vrsta že zelo skrajšala. V letalu zaradi tega ne boš nič pozneje.

Najbrž veš, da je vsa letališča obsedla paranoja pred teroristi. Pripravi se na slačenje suknjičev, čevljev in pasov. VSE tekočine in koničaste predmete (škarje, pile…) shrani v nahrbtnik, ki ga boš oddal, sicer ti jih bodo zaplenili!  

Včasih, če imaš srečo, bo v turističnem razredu zaradi “prebukiranosti” zmanjkalo sedežev. Meni se je že dvakrat zgodilo, da so me v takem primeru vtaknili v razkošni poslovni razred.

- Po čekiranju je treba z ročno prtljago skozi policijski in (če je polet mednaroden) carinski pregled. Sam boš moral skozi detektor kovin, prtljaga pa skozi rentgen. Zagrizeni fotografi trdijo, da tak pregled škoduje filmom, pa če uslužbenci še tako zatrjujejo, da je aparat “film safe”. Če slučajno še vedno uporabljaš filme in če nočeš tvegati, jih imej v posebni vrečki, ki jo boš dal policistu v ročni pregled.

(se nadaljuje)

tekst & foto: Janin  

Na letališču in v letalu 2

•        Kaj pomeni čekirati? Dobro uro pred odhodom se bo na razglasnem panoju (monitorju) poleg tvojega poleta pojavil napis “checking”. 

Šel boš k “šalterju” (tudi zanj ni slovenskega izraza! - še najbližja je beseda “okence”, ki pa ne ustreza - predlagaj kakšno boljšo!) tvoje agencije oz. letalske družbe, oddal prtljago, uslužbenec pa bo preveril (check) tvojo vozovnico. 

Dal ti bo “boarding pass” - karton, na katerem je napisana številka tvojega sedeža, in številka izhoda, kjer boš počakal na vkrcavanje. Marsikje boš moral kupiti še potrdilo o plačilu letališke takse, čeprav naj bi bile vse takse vključene v ceno vozovnice.

•        Bi rad izbiral, kje boš sedel? Če bi med poletom rad gledal pokrajino, zahtevaj sedež pri oknu v zadnjem delu letala! V sprednjem delu sedijo potniki prvega razreda, v srednjem delu pa boš imel lep razgled na letalsko krilo. V nobenem primeru pa od razgleda ne pričakuj preveč! Pokrajina pod tabo bo dobro vidna samo ob vzletu in ob pristanku, sicer pa bo bleda, oblačna in zelo pomanjšana; lepo boš videl samo visoke gore.
(se nadaljuje)

tekst & foto: Janin