PRENOČEVANJE

Na prtljažniku v vlaku - Bolivija

Potovanje z lastnim vozilom je eden od najprivlačnejših načinov spoznavanja sveta. In kje boš na takem potovanju spal? Več možnosti imaš. Ena, najdražja je, da spiš v hotelih ali mladinskih domovih. V takem primeru pazi, kje boš ponoči puščal avto in skrij vse, kar je v njem privlačnega!

To še posebej velja v južni (najbolj zloglasni sta Španija in Italija) in vzhodni Evropi. Vso prtljago, ki izgleda dragoceno – aparati, oprema, obleka - zakleni v prtljažnik, ali pa jo odnesi s seboj v sobo.

Na potovanju po Poljski, Bolgariji, Romuniji ter drugod ima večina hotelov (in celo mladinskih domov) posebna ograjena parkirišča. V hotelu ob cesti blizu romunsko – bolgarske meje so nam predlanskim svetovali, naj raje kar odpeljemo do bližnjega mesta, saj nimajo ograjenega prostora. Čeprav bi jim gosti še kako prav prišli, so po pravici povedali, da je zelo malo verjetno, da bomo avtomobile še kdaj videli, če jih pustimo pred hotelom.

(odlomek)

POTOVANJE V SKUPINI

POTOVANJE V SKUPINI s svojim vozilom ni vedno preprosto. Slaba volja in prepiri lahko pokvarijo tudi najlepše in najbolj eksotično potovanje, zato se obojemu poskusi izogniti!

Na vsak način se pred potjo natančno dogovorite, koliko in kaj bo kdo vzel s seboj, da se boste izognili nepotrebnim prepirom!

Če se prvič skupaj odpravljate na večmesečno pot, ne bo slabo, če greste pred tem na nekajdnevni poskusni izlet po Sloveniji in bližnji okolici, ki vam bo služil kot generalka, na kateri boste odkrili, kaj vam manjka in česa imate preveč. Hkrati bo taka pot psihična priprava, ki je včasih še bolj pomembna.

Ljudje, ki so navajeni udobnega življenja v stanovanju, so na taki poti nehote bolj razdražljivi kot doma. Udobje je bistveno manjše, prostor je omejen, vročina in umazanija sta neprijetni. Pa še mame ni, ki bi skuhala kosilo!

(odlomek)

Kam gre eksotika

Pisco, Peru, jeseni 1991. Popoldne sem obiskal tri edine turistične pisarne v mestu. Vse so ponujale enako ceno za izlet, ki naj bi se začel naslednji dan ob 6h zjutraj. Imeli smo srečo – barka ne izpluje vsak dan. V vasici Paracas, od koder izpluje ladja, se karte za izlet ne da kupiti.
Otočje Ballestas je eden najznamenitejših perujskih narodnih parkov. Spominja na otočje Galapagos, a z dvema velikima razlikama. Leži nedaleč od celine in nihče od nepoklicanih ne sme s čolna na celino. Na skalnatih otokih domuje na stotisoče tjulenjev, pingvinov, pelikanov, strmoglavcev in drugih ptic, katerih jate včasih dobesedno zatemnijo nebo. Edini, ki se lahko izkrcajo na otokih, so pobiralci gvana – ptičjega gnoja, ki je bil nekoč eden od najbolj uspešnih državnih izvoznih artiklov. Zaliv na enem od otokov si je za svoj dom izbrala velika kolonija morskih levov.
(odlomek)

Kraja v Karibih 2

Lopovu se je moralo strašno muditi in pojma ni imel, kaj dela. Ukradel je kamero, ne pa polnilca in rezervne baterije. Brez polnilca in pribora nima s kamero kaj početi. Le zakaj ni ukradel še denarja? Pustil mi je manjši objektiv - škoda da ni bil raje ta na aparatu. Ura je bila vredna komaj kak dolar.
V sosednji sobi je prebival mlad par. Dekle je obupavalo in stresalo izraze, ki bi se jih sramoval marsikateri furman. Njena krema! In parfum!! In sončna očala!!! Precej bolj jo je pretreslo kot mene.
(odlomek)

Kraja v Karibih

S seboj na plažo sem vzel samo ključ, ki sem ga privezal na vrvico kopalk. Na sebi sem imel še japonke in majico. Dosti bo. Sicer bi moral na plaži spet iskati koga, ki bi mi pazil prtljago. Še dva dni sem imel do poleta letala. Po Jamajki, Kubi, Dominikani in Haitiju sem si za konec privoščil malo oddiha. Tri dni bom v istem hotelu. Neprijetno je ves čas menjavati domovanje. Imel sem kar srečo: soba stane šest dolarjev, kar je zelo malo za turistično mesto Sosua na severu Dominikanske republike, pa še balkon imam.
Ko sem se vrnil, sem takoj začutil, da nekaj ni v redu. Kot da bi bili v sobi duhovi. Le kaj je? Kje pa je ura? Pustil sem jo na nočni omarici, poleg ročne torbe. Pogledal sem v torbo. Tudi tam je ni. Torba je nekam čudno lahka!!! Šok. Izginila sta fotoaparat in video kamera! Nisem mogel verjeti.
(odlomek)

Butl! 2

“No, daj že – 3,45 sva rekla” ignoriram belca in se spet obrnem k mojemu menjalcu, zdaj že bolj strogo.
“Po 3,20 lahko zamenjam.” momlja in se obnaša še bolj bedasto. Kot da se ne zanima za menjavo. Ali je sploh normalen? Še vedno drži moj zloženi bankovec. Vzamem mu ga iz roke in malo se upira. Ampak, kje bom potem menjal?
Malo se še pogajamo, ampak možak ne privleče denarja na dan. Spravim svojih sto dolarjev in ga pošljem k vragu.
“Le kaj sta imela za bregom?” se pogovarjava s sopotnico, “Misliš da sta bila povezana? Oba sta bila sumljiva, ampak pretirano sumljiva, kot da bi se na kakem vaškem gledališču igrala lopove.”
“Že, ampak kaj bi lahko imela od tega? Kakšno korist bi lahko imela od te zmede? Kaj pa če menjalec le ni bil čisto gladek?”(odlomek)

Butl!

Lima, Peru, avgusta. Nedelja je in le redke trgovine so odprte. S prijateljico sva se zvečer vrnila z juga in še nisva plačala za sobo v hotelu. Moral bi zamenjati naslednjih sto dolarjev, pa nikjer ni menjalcev. Ponavadi jih je še preveč. Prekleto! Zakaj nisem menjal že včeraj! Lahko bi bil menjal po 3,45 solov za dolar! V Peruju nihče ne menja v bankah. Menjalci imajo vedno najboljši tečaj in so kar dovolj zanesljivi. Zdaj jih je tako malo, da bo tečaj gotovo višji. Vsaj 3,40 bi moral dobiti.
“Boš zamenjal denar?” vpraša drobni možak ob pločniku. No, končno! Deluje malo izgubljeno. Nenavadno; ponavadi menjalci izgledajo dosti bolj samozavestno. Nobenih šopov denarja ne drži v roki.
(odlomek)