Pisco, Peru, jeseni 1991. Popoldne sem obiskal tri edine turistične pisarne v mestu. Vse so ponujale enako ceno za izlet, ki naj bi se začel naslednji dan ob 6h zjutraj. Imeli smo srečo – barka ne izpluje vsak dan. V vasici Paracas, od koder izpluje ladja, se karte za izlet ne da kupiti.
Otočje Ballestas je eden najznamenitejših perujskih narodnih parkov. Spominja na otočje Galapagos, a z dvema velikima razlikama. Leži nedaleč od celine in nihče od nepoklicanih ne sme s čolna na celino. Na skalnatih otokih domuje na stotisoče tjulenjev, pingvinov, pelikanov, strmoglavcev in drugih ptic, katerih jate včasih dobesedno zatemnijo nebo. Edini, ki se lahko izkrcajo na otokih, so pobiralci gvana – ptičjega gnoja, ki je bil nekoč eden od najbolj uspešnih državnih izvoznih artiklov. Zaliv na enem od otokov si je za svoj dom izbrala velika kolonija morskih levov.
(odlomek)