Jet lag 2 Tahiti

Ko odletimo, je že noč. Dvanajst ur sedenja na ne preveč udobnih sedežih. Da bi čim bolj izkoristili prostor v letalu, so jih natlačili zelo na gosto. Pod sedežem pred mano je nekakšna kovinska omarica in iztegnem lahko samo eno nogo. Ko bom velik, bom potoval v poslovnem razredu. Po večerji so ugasnili luči. Čas za spanje. Nekateri imajo v ušesih slušalke in strmijo v ekran. Trije gremo v prostor za zaveso, kjer se lahko pogovarjamo in dobimo pijačo. Proti koncu poleta smo malo zakinkali.

Zasledujemo Sonce in čeprav smo leteli pol dneva, lokalna ura v Los Angelesu kaže samo dve uri več kot je bila ob odhodu v Parizu. Tri ure s topimi izrazi na obrazih stojimo v neskončnih vrstah in čakamo na kontrole. Američani brez uspeha lovijo teroriste in za sprehod po letališču sploh nimamo časa.

Potem še deset ur do Tahitija. Morda sem spal dve ali tri ure.

tekst & foto: Janin 

(se nadaljuje) 

Jet lag

Kot veš, ima vsak človek v glavi »vgrajeno« uro, ki je prilagojena našemu vsakdanjemu ritmu. Zaradi nje smo podnevi budni, ponoči pa zaspani. Če boš potoval na sever ali na jug – v Skandinavijo ali v Afriko, boš še vedno v svojem časovnem pasu; če pa se boš z letalom odpravil kam v Ameriko ali vzhodno Azijo, se bo tvoj dan nenadoma zamaknil za šest ali več ur – naprej ali nazaj. Če si ponočnjak, se boš teže prilagodil na vzhodu; v Ameriki boš v začetku pač hodil bolj zgodaj spat. Kdor pa je jutranji tip človeka, bo doživel obratno usodo.

Angleški izraz »Jet lag« pomeni dobesedno »letalski zaostanek«, pri nas pa pravimo da imamo premaknjeno biološko uro. In recept proti temu? Ga ni. Za silo pa bo pomagalo, če v začetku podnevi ne hodiš spat, čeprav boš zaspan. 

Pot do Tahitija

Najprej dve uri od Brnika do Pariza in dve uri postanka. Vrhovi Alp so bili v popoldanskem soncu čudoviti. Letalo je bilo strašno majhno – dva sedeža na eni in eden na drugi strani – a udobno.

Potem do Amerike. Ko odletimo, je že noč. Dvanajst ur sedenja na ne preveč udobnih sedežih. 
Janin 

(se nadaljuje)