Ko odletimo,
je že noč. Dvanajst ur sedenja na ne preveč udobnih sedežih. Da bi čim bolj
izkoristili prostor v letalu, so jih natlačili zelo na gosto. Pod sedežem pred
mano je nekakšna kovinska omarica in iztegnem lahko samo eno nogo. Ko bom
velik, bom potoval v poslovnem razredu. Po večerji so ugasnili luči. Čas za
spanje. Nekateri imajo v ušesih slušalke in strmijo v ekran. Trije gremo v
prostor za zaveso, kjer se lahko pogovarjamo in dobimo pijačo. Proti koncu poleta
smo malo zakinkali.
Zasledujemo
Sonce in čeprav smo leteli pol dneva, lokalna ura v Los Angelesu kaže samo dve
uri več kot je bila ob odhodu v Parizu. Tri ure s topimi izrazi na obrazih
stojimo v neskončnih vrstah in čakamo na kontrole. Američani brez uspeha lovijo
teroriste in za sprehod po letališču sploh nimamo časa.
Potem še
deset ur do Tahitija. Morda sem spal dve ali tri ure.
tekst & foto: Janin
(se
nadaljuje)