Gogi 3 Slaba novica

Ta dan Gogiju in Katarini res ni bil naklonjen: na letališču v Madridu smo ugotovili, da so njuno prtljago nekje izgubili, na letališkem avtobusu, ki nas je peljal do hotela, pa je zmanjkalo prostora ravno zanju.

Zjutraj sta prtljago sicer dobila, izvedela pa sta, da je oče v Benetkah srečal skupnega znanca, ki je bil prav tako namenjen v Limo. Namesto stevardesi je potni list izročil kar njemu. Slaba novica zame: po potni list bom moral v mednarodni del letališča. To pa ni kar tako. Letališče v Madridu je eno največjih v Evropi in je razdeljeno v dva sklopa letaliških stavb. Najprej je treba skozi vse policijske in carinske kontrole, nato na drugo stran ogromne stavbe, v drugo klet, tam na podzemsko železnico do drugega terminala, v tretje nadstropje še večje stavbe, še enkrat skozi vse kontrole, potem pa poldrugi kilometer daleč (ob občasni pomoči tekočih pločnikov) do izstopnega portala, kjer je čakal znanec s potnim listom.

Kaj pa če bi ponj šla Katarina?

Ja­nin

(se nadaljuje)

Gogi 2 Pozabljeni potni list

Ali naj se kar odpovesta potovanju? 

Kaj pa ekspresna pošta? V pisarni DHL so rekli, da ga do jutri sicer lahko dostavijo do Dunaja, ne pa do Madrida. Drugih poletov do naslednjega dne ni. Pač pa ima Iberia zjutraj let iz Benetk, ki prileti v Madrid dve uri pred našim poletom.

Gogi bi se lahko vrnil z enim od avtov, ki so nas pripeljali, in odpotoval naslednji dan, a plačati bi bilo treba kar visok dodatek na ceno vozovnice, pa še preostali del skupine bi s tem zadržal za en dan. Tudi to, da bi njegovo dekle odšlo brez njega, mu ni posebno dišalo. 

Ko smo skupaj rešetali možnosti, se je pojavilo še precej zanimivih teoretičnih rešitev in nazadnje je padla odločitev: oba gresta z nami v Madrid, potni list pa bo Gogijev oče zjutraj peljal v Benetke. Tam ga bo predal stevardesi, ki ga nam bo že nekako izročila na letališču.

Ja­nin 

(se nadaljuje) 

Gogi

Pozabljeni potni list

»Nekaj strašnega se mi je zgodilo!« mi na Dunaju s prepadenim obrazom sporoči Gogi, eden od sopotnikov. 

Tudi takrat smo bili namenjeni v Peru. 

»Mislil sem, da je Katarina zapakirala moj potni list, pa je zapakirala samo svojega. Na, potem se pa zanesi na ženske!« Nerodna reč. Potni list je pač edina stvar, ki jo na potovanju res nujno potrebuješ.

Bilo nas je deset. S tremi avtomobili smo se pripeljali na Dunaj. Od tam naj bi leteli v Madrid, na stroške Iberije prespali, in dopoldne poleteli proti Južni Ameriki. Do poleta je bilo še nekaj ur, a prepozno da bi nekdo pripeljal nesrečni potni list iz Ljubljane. Do Madrida sicer lahko letita z osebno izkaznico, naprej pa ne bo šlo. Tudi kakega potrdila, ki bi začasno nadomestilo potni list, se ne bo dalo dobiti. Ali naj se kar odpovesta potovanju?

Ja­nin

(se nadaljuje)

Greš z nami? KAM LETOS ZA 1. MAJ?

Letos smo za prvi maj izbrali 3 možnosti:

Bližnji vzhod: Jordanija in Izrael - 8 dni, 1.349,00 €.  

Južna Azija: Šrilanka in Dubaj, 11 - 13 dni, 1.599,00 €. 

Južna Amerika: Peru in Bolivija, 15 dni, 3.699,00 € 

Potovanja so turistična, torej so relativno udobna in je vključeno vse po programu.
Dobri hoteli in hrana, udobni prevozi, vključene vstopnine, lokalni vodniki, vodenje v slovenščini.

Prijavi se čim prej, ker bodo kasneje cene višje.

če te zanima, se mi javi na: jjjjanin@gmail.com

Poleti pa na kakšno od popotniških potovanj; 
sami si bomo sproti izbirali prenočišča in hrano;
nekam, kjer bo veliko sonca, še več eksotike in nič monsuna:

- Indonezija- 1280 eur, 2/ 3 tedne

- Indijski Tibet- 1080 eur, 2/ 3 tedne

Izgubljena prtljaga 3 Kdaj boš obupal?

Leta 2008 nas je 13 z nizozemskim KLM potovalo v Peru. Čeprav smo prtljago čekirali skupaj, je iz neznanega razloga eden od nas svojo prtljago na letališču v Limi dobil, ostali pa ne. Po dolgem čakanju in povpraševanju smo izvedeli. Ostala je v Evropi in dobili jo bomo naslednji dan. Vzrok neznan. Ne samo da smo na letališču izgubili dve uri, da smo izpolnili vse potrebne formularje: dobili nismo niti odškodnine, niti majice, niti brivnika. Pojasnili so nam, da so se pravilniki spremenili. Ko se vrnemo v domovino, gremo lahko k predstavniku letalske družbe in poskušamo dobiti kako odškodnino.

Ker sem vodil skupino, sem pač moral napisati pritožbo, a tudi od tedaj je minilo že precej let, pa se še nič ni zgodilo. Očitno je ta tehnika kar učinkovita: tistim, ki so najbolj tečni vrnejo nekaj malega, velika večina pa prej obupa.