Prenočišče je bilo precej daleč in sama ga verjetno ne bi našla. Za taksi sva dala deset kwacha. Vsi barakasti hoteli so bili polni ali pa nikogar ni bilo mogoče priklicati. Taksist je seveda dobro vedel, kaj dela, in za pot nazaj sva plačala še pet kwacha. Kdo bi se pa prepiral ob pol štirih zjutraj!
Wolfgang se je zleknil na ledeni beton poleg domačinov, ki so, zaviti v odeje, spali pod nadstreškom na postaji. Imel je dobro spalno vrečo in podlogo iz penjene plastike. Meni, ki plastike nisem imel, je preostalo zadoščenje, da potujem z minimalno prtljago. Za podlogo sem si s sosednjega gradbišča privlekel dober meter dolgo desko in se spravil na tla v prostorno telefonsko celico, v kateri pa je od telefona ostal samo še kos žice, napis na vratih in razpadla metla. V celico sem za vsak primer vzel še Wolfgangovo prtljago in zadrgnil vrečo.
Janin Klemenčič: