Vlak še ni pripeljal na postajo in niti pomislili nismo, da do sedežev ne bi prišli brez težav. Pridružil se nam je železniški uslužbenec v precej razcapani uniformi z rdečim turbanom in nam ponudil, da bo za nekaj centov rezerviral naša mesta. Najprej se nam to ni zdelo prav nujno, ko pa le ni popustil, smo pod težo njegovih argumentov navsezadnje le privolili.
Indijce smo si predstavljali kot poduhovljene jogije, ki sedijo v meditativnem položaju, z obrazi obsijanimi od večne Svetlobe in Miru, ki se ne menijo za drugo kot za bogove ter za nirvano in ki z gandhijevsko potrpežljivostjo prenašajo vse posvetne tegobe. Naša predstava se je začela rahlo majati, še preden je pripeljal delhijski vlak. Ob divjem prerivanju, pretepanju in pobesnelem kričanju, ki je nastalo, ko se je razjarjena množica pognala v boj za sedeže, pa bi zbledela tudi kosovska bitka.
(se nadaljuje)