Končalo se je tako, da smo se vso noč izmenjavali na edinih dveh sedežih (štirinajst potnikov je sedelo na prostoru za osem ljudi). Poskusili smo marsikaj: od sedenja na tleh z rokami in glavo na lesenem sedežu do spanja na ožjem, višjem prtljažniku tik pod stropom. Le-ta je bil širok slaba dva decimetra in si na njem lahko ležal samo na boku.Ker se ni dalo spati, sva se s prijateljem odločila, da greva pogledat v sosednji vagon. Nekaj metrov sva se prebijala skozi obupno gnečo, potem pa sva - malo za šalo in malo za trening - mnogo hitreje napredovala tako, da sva skozi hodnik plezala po okenskih okvirjih kot opici - nad vsemi drugimi, ki so večinoma sedeli na tleh.
V poletni tropski vročini je med vožnjo pri odprtih oknih še nekako šlo, ko pa se je vlak ustavil - vsakokrat za več kot pol ure - tudi dihati ni bilo prav lahko. Eden od mojih sopotnikov je sredi noči prilezel izpod sedeža, kamor se je bil stlačil, in se pritožil, da ne more spati, ker mu znoj drugih potnikov kaplja na glavo.