»Žal
je vaša prtljaga ostala v Franciji. Morda bo prispela z drugim letalom jutri
ali pojutrišnjem.« so me po več urah čakanja ob dveh ponoči obvestili na
letališču v Nairobiju. Prestopili smo bili v Parizu, tja pa je letalo prispelo
z dvourno zamudo. Meni je še uspelo pridirjati od letala, ki je že odhajalo v
Kenijo, mojemu nahrbtniku pa ne. Potolažili so me z osemdesetimi dolarji in s
toaletno torbico v kateri je bila majica, košček mila in brivnik za enkratno
uporabo. Zadnji avtobus je med mojim čakanjem že odpeljal in ko sem se
pripeljal s taksijem, sem ugotovil, da so v mestu odprti samo še dragi hoteli.
Vsak
dan sem seveda telefonaril in nahrbtnik dobil četrti dan zvečer. Zakaj ni prispel
prej, ni nihče znal razložiti. Bil je odprt in prtljaga v njem malo razmetana,
a na prvi pogled nisem ničesar pogrešil.
Obžalovali
so, da sem v dolgočasnem Nairobiju moral preživeti tri dni več kot sem
nameraval, kar se pri nekaj tedenskem potovanju kar krepko pozna.
Janin
(se nadaljuje)