Tudi ritem potovanja in vozni red sta včasih precej eksotična. Ponekod avtobus ne bo odpeljal, dokler ne bo poln (”poln” pomeni, da je natlačen do zadnjega kotička, da so polna tudi vsa “sedišča” na strehi in da na vsakih vratih visijo najmanj trije potniki). Drugod bo odpeljal tudi pred predvidenim časom, če je že napolnjen. Živcirali te bodo sprevodniki, ki bodo do onemoglosti skakali okrog ljudi na cesti in jih vabili v svoj avtobus. Če so v isto smer namenjeni dva ali trije avtobusi, bo prvi odpeljal tisti, ki bo prvi poln. Pripravi se, da te bo več sprevodnikov vleklo vsak v svojo smer. Tisti, ki ima tujca v svojem avtobusu, postane bolj privlačen tudi za druge potnike.
Ne vem zakaj, ampak marsikje imajo grdo navado, da na nekaterih relacijah avtobusi vozijo samo ponoči. Vožnja je ponoči dolgočasnejša, ker ne vidiš pokrajine, na majhnih sedežih je skoraj nemogoče zaspati, naslednji dan pa se počutiš kot zombi z vodenično glavo. Edina pridobitev nočne vožnje je prihranek za prenočišče, pa še to je ponekod zaradi nizkih cen skoraj zanemarljivo.
(se nadaljuje)
