V državah Tretjega sveta 3

"džipni" na Filipinih

Prostor za prtljago je navadno na strehi. Popotniki večkrat pripovedujejo, kako so komu nahrbtnik sicer dvignili na streho, na drugi strani avtobusa pa ga spet spustili in šele na cilju je ugotovil, da mu prtljage ne bo več treba nositi. Zato se na streho večkrat povzpni še sam in se prepričaj, da so nahrbtnike pritrdili in pokrili s cerado.
Avtobusi imajo pogosto ena sama vrata, potniki pa se drenjajo skozi nepopisno gnečo in tistim, ki imajo to srečo, da sedijo, med potjo postavljajo na glave svoje košare in cule, včasih tudi šop banan ali šop za noge zvezanih kokoši. “Postaja” bo vsakokrat, ko bo kdo želel izstopiti, pa čeprav to pomeni, da se bo moral izstopajoči od zadnjega sedeža skozi ves avtobus prebijati s tremi ogromnimi culami proti edinim (ozkim) vratom. Pa tudi vsakokrat ko bo kdo želel vstopiti, čeprav bo imel s seboj devet žakljev krompirja, avtobus pa bo že do kraja natlačen. Prilagajati se boš moral voznim redom in obupavati, ko jih nihče ne bo upošteval.
“Postaja” bo vsakokrat, ko bo kdo želel izstopiti, pa čeprav to pomeni, da se bo moral od zadnjega sedeža skozi ves avtobus prebijati s tremi ogromnimi culami proti edinim (ozkim) vratom. Pa tudi vsakokrat ko bo kdo želel vstopiti, čeprav bo imel s seboj devet žakljev krompirja, avtobus pa bo že do kraja natlačen. Prilagajati se boš moral voznim redom in obupavati, ko jih nihče ne bo upošteval.
(se nadaljuje)