Afriški avtobusi: Kdor vozi naravnost, je pijan 2

moje prenočišče v Tangi

Prispeli smo sredi noči. Sklenil sem, da bom žrtvoval pol dneva in šel do jutra raje nekam spat. K sreči sem karto plačal samo do Tange. Do Dar Es Salaama se bom odpeljal raje zjutraj, saj od pokrajine in vseh slikovitih vasi, skozi katere smo se vozili, ponoči nisem videl drugega kot nekaj ognjev in okrog njih sedeče domačine.

Moja soba je bila poceni - manj kot dolar - in zračna: do višine dveh metrov me je od glavne ceste ločevala valovita pločevina, od tam naprej pa žičnata mreža, ki me je sicer ščitila pred velikimi ptiči, nikakor pa ne pred komarji.

Ob štirih zjutraj sem, precej opikan in z motnim občutkom v glavi, ugotovil, da tudi pred hrupom nisem zaščiten. Najbolj so me razveseljevali avtobusi, ki so brez konca ogrevali motorje, in otroci, ki so s piščalkami in zvonci neutrudno opozarjali na tisto, kar so prodajali. Nekaj časa sem se še obračal in si prizadeval še malo zaspati, potem sem pa obupal. Ko se je čisto zdanilo, sem počasi začel pakirati.

Na postaji me je čakalo še eno presenečenje: jutranji avtobus proti Daru je odpeljal že ob petih, prvi naslednji pa je bil napovedan šele ob sedmih zvečer! Toliko o mojem dnevnem potovanju!
Na železniški postaji, nekaj kilometrov stran, sem izvedel, da tisti dan ne bo nobenega vlaka. Tudi avtoštop se ni najbolje obnesel. Dolgo sem ob cesti dvigal palec ne da bi se kdo zanimal zame, potem pa je začel padati še zoprn dež, ki se mu je videlo, da ne namerava zlepa odnehati. Vdal sem se v usodo in se s črnim oblakom nad glavo vrnil nazaj na postajo. V tem zanikrnem kraju nimam kaj početi, pa še ves dan sem izgubil!
(se nadaljuje)