Naš avtobus je bil značilno afriško vozilo: nekaj desetletij star, malo stekla, mnogo rjaveče pločevine in nobenih nepotrebnih dodatkov, kot so npr. luči, ventilacija ali obloga na stenah in sedežih. Sedežev je bilo pet vštric in so bili temu primerno ožji, kar pa v Afriki ni problem, saj so domačini zelo vitki. Tistim, ki poznajo Murphyjev zakon, ne bo težko uganiti, zraven koga je sedela edina debela ženska v vsem avtobusu.
Tudi cesta je bila značilna: rdeča zemeljska cesta, na kateri so bile nekatere luknje tolikšne, da bi v njih dobesedno lahko ležal človek, pa bi ga opazili šele tik preden bi zapeljali nanj. Take ceste pa so še vedno boljše, kot asfaltirane. Le-te so namreč enako luknjaste kot zemeljske, le da imajo te luknje še ostre robove, ki so smrt za gume, vozila in potnike. Res pa je vožnja je pri takem neprestanem zavijanju, zaviranju, pospeševanju in poskakovanju bistveno bolj pestra. Pravijo, da v Afriki pijanega voznika spoznaš po tem, da vozi hitro in naravnost.
Naša cesta bi bila ravno prav široka za en avtobus, če ne bi bila na razdalji nekaj deset kilometrov skoraj do polovice nasuta s kupi zemlje, s katerimi so verjetno nameravali izboljšati cesto, saj je to ena glavnih afriških prometnih žil. Kadar so bili kupi zemlje na desni strani ceste in smo mi samo z desnim kolesom vozili po cesti, je še kar šlo. Kadar pa smo bili nagnjeni v desno, je bil moj položaj nadvse labilen, saj je moja postavna soseda zasedala tudi tretjino mojega sedeža. Ker so naslonjala sedežev segala samo do sredine hrbta, mene pa je pri vsaki večji luknji vrglo s sedeža, s spanjem tudi tisto noč ni bilo kaj prida.
(se nadaljuje)