Murphyjev zakon deluje brez napake: stvari nikoli ne gredo tako slabo, da ne bi mogle iti še slabše.
“Kam pa greš?” se je oficir zadrl na našega voznika. Pisarno je imel kar na cesti: njegova miza se je tu počutila bolje kot pa v zaprašeni kolibi. “Ali ti nisem že prejšnji teden povedal, da tukaj do nadaljnjega ni nobenega prehoda več?
“Vsi dol s tovornjaka!” se je obrnil proti nam in nisem se mogel načuditi, kako strumno so vsi začeli skakati dol in brskati po culah ter vleči ven svoje dokumente.
“Najbrž bomo morali nazaj,” mi je pojasnil sopotnik, ko sem ga vprašal, zakaj so vsi tako zaskrbljeni. Upal sem, da se moti, kajti drugega za drugim so nas spuščali skozi zapornico ter zelo natančno pregledovali papirje in pisali sezname. Trajalo je skoraj uro. Spet smo čepeli na drugi strani in upali, da bodo naprej spustili še tovornjak. Vendar namesto odrešilnega: “A delante!” je naše upe pokopal uničujoč: “Atrás! - Nazaj!”
Krasno! Čaka nas najmanj tri dni vožnje nazaj do Lime, potem pa lahko šele začnem svojo pot!
(se nadaljuje)