Šli smo nazaj do tovornjaka in čez čas sklenili, da še ne bomo obupali. Prva delegacija ponižnih potnikov se je od glavnega šefa vrnila z dolgim nosom. Po petnajst minutah se je do pisalne mize na drugi strani zapornic odpravil naš šofer. Tudi on se ni dosti bolje odrezal. Tretja sva bila na vrsti midva, kot edina predstavnika gringovske rase. Medtem ko sem vojakom na široko predaval o tradicionalno imenitnih odnosih med našima državama in o svojih neagresivnih turističnih namenih, so pritisnile še senjore s polcilindri na glavah in tulečimi otroki na hrbtu.
Žandarjem navsezadnje pač ni preostalo drugega, kot da popustijo in najdejo kompromisno rešitev: dva oborožena vojaka bosta šla z nami skozi najbolj nevarno področje in izstopila čez slabo uro. Kako sta prišla nazaj, ne vem, še manj pa mi je jasno, kako se je naslednji dan vrnil naš tovornjak.
Ob sedmih zvečer, ko bi morali že zdavnaj priti na cilj, je sonce zašlo in zrak se je zelo hitro shladil. Skoraj polnoč je bilo, ko smo na pol zmrznjeni parkirali v Andahuaylasu. Končno postelja po dveh dneh brez spanja, pa še manj kot dva dolarja za oba! To, da v sobi temperatura ni bila veliko nad ničlo in da v hotelu - kot ponavadi - ni bilo vode, me ni preveč prizadelo. Veliko bolj žalostno je bilo, da bo avtobus proti Cuzcu odpeljal že ob pol šestih zjutraj. Spet bomo premalo spali.
Ko smo zjutraj odhajali, je bila še noč. Luže so bile še zmrznjene, suha trava pa prekrita s slano. Neverjetno kako je avtobus udoben v primerjavi s tovornjakom. Pravi užitek je sedeti na pravem sedežu in skozi šipo gledati v svet.