Avtobusi v državah Tretjega sveta

avtobusi v Kolumbiji

...  Tam so razmere precej bolj pestre. V nekaterih boš našel tri ali več različnih kategorij avtobusov, v drugih pa avtobusnega prometa skoraj ne poznajo.

Po obljudenih in turističnih delih dežel poleg navadnih praviloma vozijo še hitri in luksuzni avtobusi, včasih pa se jim pridružijo še posebni turistični in nočni “spalni” avtobusi, v katerih je manj ležalnih sedežev in sanitarije. V nerazvitih delih takih držav pa navadno vozijo samo avtobusi najnižje kategorije.

Seveda so avtobusi višje kategorije tudi nekajkrat dražji od navadnih, imajo rezervirane sedeže in so hitrejši, udobnejši in klimatizirani. Ponekod so prevozniki neverjetno uslužni: ob nakupu karte bodo vzeli naslov tvojega prenočišča in te zjutraj prišli z avtobusom iskat na dom, med vožnjo pa bodo potnikom delili pijačo in bombone.

“Razkošni” avtobusi imajo tudi svoje grenke plati. Vozniki, ponosni na tehnične dosežke, vgrajene v njihova vozila, jih hočejo seveda izkoristiti do konca. Tudi “publika” hoče do skrajnosti izkoristiti luksuz, ki ga je plačala, zato zahtevajo, da vgrajeni televizor deluje, pa čeprav ima šofer samo eno videokaseto, da je glasba res glasna in da je klima nastavljena na maksimum. Pripravi se na hongkonške filme, sinhronizirane v malajščino, ki si jih boš na deseturni vožnji ogledal najmanj petkrat, na merengue glasbo, ki se bo neusmiljeno vrtela od starta do cilja in katere glasnost bo mejila na bolečino, ter na to, da boš v tropski deželi v avtobusu lahko opazoval oblake svoje sape v ledenem mrazu. Preskrbi si čepke za ušesa in si pred vožnjo pripravi toplo obleko!

Taki avtobusi imajo največkrat svoje stalne postaje, približno na vsake tri ure vožnje, kjer boš lahko jedel in se osvežil. Te postaje so praviloma nezanimive in zunaj naselij. Če nisi lačen, pač pol ure ne boš vedel, kam bi s sabo.

AVTOBUS 2

 Greyhound slovi po posebnih ponudbah in po svojih cenenih večtedenskih prepustnicah. Če boš imel srečo, lahko naletiš na posebne ponudbe, ki jih včasih razpišejo, npr: “kamor koli v Ameriki za 99 dolarjev” ali: “kamor koli v Kaliforniji za 49 dolarjev”, kar je za večje razdalje zelo ugodno.

 Avtobusne prepustnice Ameripass veljajo pri Greyhoundu in tudi pri mnogih lokalnih prevoznikih. Podobno kot Interrail na vlakih veljajo za neomejeno vožnjo na avtobusih v določenem obdobju. Tedenske stanejo 180, dvotedenske 290, mesečne pa 400 dolarjev. Že pred potovanjem v Ameriko lahko podobno karto kupiš tudi pri turističnih agencijah v Evropi, kjer je še nekaj cenejša kot tam.

• Tudi v Avstraliji imajo avtobusno družbo Greyhound, ki je obenem tudi daleč največja in ima svoje pisarne po vsej državi. Druga največja se imenuje McCafferty’s, splača pa se povprašati tudi pri manjših, lokalnih, ki so pogosto cenejše. Nekatere od številnih prepustnic vključujejo tudi vodenje po glavnih znamenitostih. K sreči imajo v večini krajev eno samo centralno avtobusno postajo, kjer so pisarne vseh avtobusnih družb, in ti ne bo treba dirjati z enega konca mesta na drugega.

Primeri prepustnic:
Aussie Kilometre Pass velja eno leto in šteje prepotovano razda- ljo. Za 2000 km poti boš plačal 190 A$, za 20.000 km(!) pa 1400 A$.
Aussie Day Pass pa šteje potovalne dneve: za sedem potovalnih dni v enem mesecu boš plačal 500 A$, prepustnica za 21 potovalnih dni pa velja dva meseca in stane 980 A$.
(se nadaljuje)

AVTOBUS - prepustnice

Kljub sitnostim in pomanjkljivemu udobju, ki včasih spremljajo potovanje z avtobusi, sem prepričan, da je treba v vsaki državi preskusiti tudi avtobuse. Deželo boš čisto drugače doživel, če boš dirjal od ene avtobusne agencije do druge in stal v vrsti za karte, če se boš skupaj z vsemi drenjal na postaji, se boril za sedež in se prevažal skupaj z domačini, njihovimi domačimi živalmi in njihovo - včasih precej eksotično - prtljago. Tako potovanje je največkrat tudi bistveno cenejše od kakršnih koli turističnih aranžmajev.

V razvitih državah
Najprej se pozanimaj za prepustnice. Če boš imel srečo, boš plačal tudi nekajkrat manj kot za redne vozovnice:
• V Evropi na avtobusih ni veliko popustov. Mesečne prepustnice - “passe” - za neomejeno prevažanje prodajajo družbe Eurobus, Eurolines in Busabout in stanejo okrog 190 €, dvomesečne pa 210 €.
• Če hočeš v Ameriki kam z avtobusom, vprašaj pri več družbah, ki so v večjih mestih največkrat na isti postaji. Cene, vozni redi in drugi pogoji so precej različni. Pred leti je med popotniki slovela predvsem največja avtobusna družba Greyhound, zdaj pa se pri navadnih vozovnicah splača najprej preveriti tudi druge možnosti.
(se nadaljuje)

JAVNI PREVOZ

Poleg transporta samega je potovanje z javnimi prevoznimi sredstvi tudi priložnost za spoznavanje domačinov in dežele na neposreden ter pristnejši način.

To še posebno velja za dežele Tretjega sveta. V nekdanjih kolonijah so beli domačini precej odmaknjeni od ljudstva in redkokdaj uporabljajo javni prevoz, turisti pa se večinoma prevažajo v posebnih avtobusih, ki jih vodijo od ene znamenitosti do druge in tudi nimajo prave priložnosti za naključna srečanja in stike.

Večina mladih popotnikov je vsaj enkrat preskusila potovanje z “Interrailom” (glej: vlaki). Druga sredstva javnega prevoza so v razvitih državah precej draga, zato se bo večina popotnikov raje odločila za prepustnice, za avtoštop ali pa lastni prevoz.

 V nerazvitih državah so javna prevozna sredstva mnogokrat bolj podobna sejmu kot pa prevoznemu sredstvu. Če boš imel srečo, da boš sedel, se bodo ob tebi stalno ustavljali vsiljivi berači in prodajalci, mimoidoči pa ti bodo v nepopisni gneči postavljali na glavo svoje košare in cule, včasih tudi kak šop banan ali za noge zvezanih kokoši. Zgodilo se bo tudi, da boš visel na vratih vagona, na strehi avtobusa ali na kesonu tovornjaka.

Če boš veliko potoval po razvitih (dragih) državah na drugih celinah, bodi pozoren na prepustnice - “travel pass”. Nekatere cenene prepustnice za avtobuse, vlake in letala namreč lahko kupiš samo v drugih državah pred potovanjem samim; pri nas lahko dobiš, npr. prepustnice za Avstralijo/Ameriko, tako kot lahko oni samo doma kupijo Eurail, ki v Evropi deluje podobno kot pri nas kupljeni Interrail. Veljajo največkrat za en mesec ali dva oz. za nekaj poletov.

Nekaj štoparskih

Nekaj štoparskih

• Dolga vrsta štoparjev že cele ure stoji na izhodu z bencinske postaje na poti proti Berlinu. Končno pripelje voznik, ki je sam v avtu; ni vrag, da nas ne bi nekaj pobral! Voznik odkimava in zmajuje z glavo. Vseeno se ustavi nekaj metrov od mene in trije najbližji štoparji planejo k avtu. Po kratkem pogovoru avto odpelje!? Ustavil je zato, da jim je pojasnil, da nikoli ne jemlje štoparjev.

Foto: Na Siciliji bo kamionet “ape” ustavil celi skupini.

• Pridem na križišče, kjer že štopata fant in dekle. Postavim se nekaj metrov za njima. Njun pogovor postaja glasnejši, prerašča v prepir in doseže vrhunec. Izmenjata nekaj krepkih zaušnic, še malo vpijeta, dekle pograbi svoj nahrbtnik in odide na drugo stran ceste. Odštopata vsak v svojo smer.

• Mojemu nemškemu znancu je nekoč ustavil Francoz v športnem avtomobilu z uhanom v desnem ušesu. Odprl je vrata in vprašal:
“Homosexuel?”
 “Non!”
 Francoz je zaprl vrata in odpeljal.

• In še ena iz časa predsednika Nixona:
 Štoparju z ameriško zastavo na nahrbtniku ustavi avto dobrih sto metrov naprej na cesti. Ko Američan z nahrbtnikom prisopiha do njega, mu voznik pomoli iztegnjen sredinec skozi okno:
 “Poberite se iz Vietnama, zajebanci!” in odpelje.
 Američan je zastavo snel z nahrbtnika.

Avtocesta

Na avtocestah in na hitrih cestah je štop prepovedan. V večini držav te bodo policisti samo opozorili ali pa te pustili pri miru, če boš štopal na avtocesti. V Avstriji in Nemčiji pa te bodo aretirali, odpeljali v najbližje mesto na policijo, ti zaračunali precejšnjo kazen in te pustili, da boš pešačil nazaj do ceste.

Meni se je to zgodilo že na mojem prvem štopu. Zapomni si, da imaš pravico štopati pol metra pred prometnim znakom, ki označuje avtocesto, ne pa pol metra za njim!

Če je le mogoče, se izogni štopanju na avtocesti! Le redkokdaj ti bo kdo ustavil, saj vsi drvijo mimo z veliko hitrostjo in so bolj pozorni na cesto, kot pa nate. Veliko bolje bo, če se postaviš na dovozno cesto ali pa na zadnji konec postajališča ob avtocesti. Ljudje, ki mimo tebe vozijo počasi, ki so pravkar natočili bencin, se napili in najedli bodo vsekakor bolj pripravljeni, da nekoga povabijo v svoj avto.

Če te bo kdo odložil na razcepu avtoceste, ti pač ne bo preostalo drugega, kot poskusiti tam, vendar so tvoje možnosti slabe. Z voznikom se že prej dogovori, naj te odloži na zadnjem postajališču pred razcepom!

Kdo te bo najpogosteje pobral
V več kot 90 % primerov bo to sam voznik; na drugem mestu je zakonski par, na tretjem pa sama voznica. Drugih možnosti je mnogo. Možne so tudi ekstremne različice:
• Na Švedskem me je pobralo šest deklet, ki so se že same tlačile v starem Volvu.
• Zakonski par z otrokom in polnim prtljažnikom svoje prtljage me je pobral skupaj z dvema sopotnicama in tremi velikimi nahrbtniki. V volkswagnovem hrošču smo vsi trije sedeli zadaj s svojimi nahrbtniki v naročju.
• Doslej so me trikrat pobrali motoristi. Poskusi potovati na 1000 kubičnem motorju na avtocesti brez čelade in z nahrbtnikom na rami!

S kom se (ne) peljati

Ali boš vstopil v vsako vozilo, ki ti bo ustavilo? Če si na slabem mestu ob neprometni cesti, boš verjetno vesel vsakogar, če pa meniš, da si na dobri strateški točki, se morda splača taktizirati. Voznika, ki bo ustavil na taki dobri točki, vprašaj, kako daleč potuje in ali je pred tem še kakšno dobro štoparsko mesto. Če ti njegov odgovor ne bo všeč, se mu vljudno zahvali.

Slaba stran tovornjakov je, da so na hribovitih cestah obupno počasni. Njihova dobra stran pa je, da so sedeži dobro vzmeteni, da je razgled skozi velika okna imeniten in da ti bo voznik včasih dovolil, da boš zaspal na ležišču v zadnjem delu kabine.

Včasih te bodo posadili poleg slinastega psa, med mastno orodje in umazane cunje, ali na prašen keson tovornjaka. Spet drugič boš ugotovil, da je voznik pijan ali pa da prehitro in nevarno vozi. Če so razmere prehude, ga prosi, naj te odloži.

Zavedaj se, da praktično v vseh deželah Tretjega sveta šoferji za svojo uslugo zahtevajo plačilo, katerega višina je podobna ceni vozovnice na avtobusu ali na vlaku.

Razmik med posameznimi štoparji na cesti naj bo najmanj pet metrov, sicer bodo možnosti slabše. Če je prostora dovolj, naj bo ta razdalja dvakrat daljša. Vljudno je, da se štopar, ki je zadnji prišel, postavi na zadnje mesto.

Če štopaš v paru in se te loti obup, se lahko razmakneta med seboj. Tisti, ki mu bo avto ustavil, naj voznika vpraša, ali lahko vzame še drugega. Le redki bodo zavrnili.
Podlejša različica take zvijače je, da se eden od obeh skrije v grmovje in se potem izgovarja, da je šel opravit potrebo.

Štoparska strategija 2

Vedno pomisli, da voznik potrebuje prostor, kjer bo lahko ustavil vozilo. Nihče ti ne bo ustavil sredi dolgega ravnega odseka, v ovinku, na mostu ali celo v predoru. Ne samo, da je tam nevarno ustavljati, tudi prepovedano je. Več ko je prostora ob cesti, lažje bo voznik počakal, da prisedeš, ali ti celo spravil nahrbtnik v prtljažnik.
Če si še tako utrujen, naj se ti to ne vidi na obrazu. Nadeni si vesel izraz človeka, ki bi rad čim prej kam šel.

Voznika vedno glej naravnost v oči.

Če odpove vse drugo, pojdi do bencinske črpalke in začni voznike naravnost spraševati, ali te vzamejo s seboj. Tak način je vsiljiv in rahlo nasilen, zato ga ne priporočam preveč, je pa res, da je bistveno bolj učinkovit od drugih.

Še ena zvijača: Če čakaš na osamljeni cesti, kjer redko pripelje mimo kako vozilo, boš voznika moralno prisilil, da ti ustavi, če boš med čakanjem sedel, potem pa se samo zaradi njega skobacal pokonci in mu pomolil svoj palec.

ŠTOPARSKA STRATEGIJA

Na svetu so ljudje, ki bodo ustavili vsakemu štoparju, ne glede, kje, kako in kakšen štopa. Vseeno pa boš bistveno hitreje potoval, če boš pri tem upošteval nekaj osnovnih pravil.
Splošno pravilo: Vedno se poskušaj vživeti v tistega, ki je za volanom!
Videz
Od tvojega zunanjega videza je deloma odvisno, kdo ti bo ustavil. Zato si lahko na ta način že vnaprej izbereš družbo in stil potovanja. Štoparju s kravato in diplomatskim kovčkom bo redkokdaj ustavil kombi poln hipijev in alternativcev. Tistega z razcapano obleko, razmršeno brado in neopranimi lasmi pa bo redkokdaj pobral resen poslovnež v bleščečem mercedesu. Na splošno pa velja, da bo urejen videz precej prispeval k hitrosti potovanja.
Stil in tehnika
Če nisi ravno mrtev od utrujenosti, štopaj stojé! Verjetno ti bo navsezadnje kdo ustavil tudi, če boš ležal pod drevesom ob cesti, z nogami na nahrbtniku, spalno vrečo pod glavo in s pločevinko piva v roki. Vendar pa tvoje možnosti v takem primeru ne bodo najboljše.
Svoj nahrbtnik postavi tako, da se ga bo videlo že od daleč. Med vozniki je namreč precej takih, ki ustavljajo popotnikom, lokalnim štoparjem pa ne.
Postavi se ob tak del ceste, da te bo voznik zagledal že nekaj sto metrov prej, saj potrebuje nekaj časa, da se odloči in ti ustavi.

Kje se dobro štopa

Zadeva je precej odvisna tudi od dežele, kjer štopaš. Popotniki, s katerimi se boš pogovarjal, bodo radi pripovedovali, da se najbolje štopa v Nemčiji, Britaniji in na Švedskem, najslabše pa v Španiji in Franciji. Med neevropskimi državami so na prvih mestih Avstralija, Izrael, južna Afrika in Japonska. Sam ugotavljam, da v Evropi ta razporeditev drži samo deloma.
 O štopu v Ameriki sem slišal najrazličnejša mnenja - od navdušenih do obupanih. Podobno kot v Evropi je na avtocesti štop prepovedan. Žalostno je, da je prepovedan tudi v nekaterih zveznih državah - npr. na Floridi. Hitrost potovanja s štopom je tam še v večji meri odvisna od tega, ali so v tabloidih pred nedavnim objavili kako grozljivo zgodbo o štoparskih zločinih.
Tudi štoparjev spol je različno pomemben v različnih deželah: pred nekaj leti sem z dvema prijateljicama potoval po Evropi. Skozi Avstrijo, Nemčijo, Luksemburg in Francijo nam je šlo prav dobro, v Španiji pa se nam je začelo zatikati, zato smo se razdelili - jaz sem proti Portugalski nadaljeval sam, onidve pa skupaj. Čez slab mesec smo se srečali na bencinski črpalki blizu Barcelone na poti proti domu. Sam sem bil nad španskimi vozniki obupan, onidve pa navdušeni: nikoli nista čakali več kot nekaj minut, izbirali sta samo najboljše avtomobile in skoraj vsi so ju vabili na pijačo ali na kosilo.
Na Poljskem so pred leti štoparji dobivali bloke kartončkov, ki so jih potem delili voznikom, ki so jim ustavili, ti pa so z njimi sodelovali na nagradnih žrebanjih. Posledica je bila, da so se vozniki kar pulili za štoparje.
Mnogo je odvisno tudi od drugih dejavnikov: dopoldne se štopa bolje kot zjutraj ali popoldne, saj se večini voznikov tedaj mudi, v sončnem vremenu pa bolje kot v oblačnem. Stvari pa se izboljšajo v deževnem vremenu, ko se voznikom ubogi štoparji začnejo smiliti.