O štopu v Ameriki sem slišal najrazličnejša mnenja - od navdušenih do obupanih. Podobno kot v Evropi je na avtocesti štop prepovedan. Žalostno je, da je prepovedan tudi v nekaterih zveznih državah - npr. na Floridi. Hitrost potovanja s štopom je tam še v večji meri odvisna od tega, ali so v tabloidih pred nedavnim objavili kako grozljivo zgodbo o štoparskih zločinih.
Tudi štoparjev spol je različno pomemben v različnih deželah: pred nekaj leti sem z dvema prijateljicama potoval po Evropi. Skozi Avstrijo, Nemčijo, Luksemburg in Francijo nam je šlo prav dobro, v Španiji pa se nam je začelo zatikati, zato smo se razdelili - jaz sem proti Portugalski nadaljeval sam, onidve pa skupaj. Čez slab mesec smo se srečali na bencinski črpalki blizu Barcelone na poti proti domu. Sam sem bil nad španskimi vozniki obupan, onidve pa navdušeni: nikoli nista čakali več kot nekaj minut, izbirali sta samo najboljše avtomobile in skoraj vsi so ju vabili na pijačo ali na kosilo.
Na Poljskem so pred leti štoparji dobivali bloke kartončkov, ki so jih potem delili voznikom, ki so jim ustavili, ti pa so z njimi sodelovali na nagradnih žrebanjih. Posledica je bila, da so se vozniki kar pulili za štoparje.
Mnogo je odvisno tudi od drugih dejavnikov: dopoldne se štopa bolje kot zjutraj ali popoldne, saj se večini voznikov tedaj mudi, v sončnem vremenu pa bolje kot v oblačnem. Stvari pa se izboljšajo v deževnem vremenu, ko se voznikom ubogi štoparji začnejo smiliti.