Gogi 3 Slaba novica

Ta dan Gogiju in Katarini res ni bil naklonjen: na letališču v Madridu smo ugotovili, da so njuno prtljago nekje izgubili, na letališkem avtobusu, ki nas je peljal do hotela, pa je zmanjkalo prostora ravno zanju.

Zjutraj sta prtljago sicer dobila, izvedela pa sta, da je oče v Benetkah srečal skupnega znanca, ki je bil prav tako namenjen v Limo. Namesto stevardesi je potni list izročil kar njemu. Slaba novica zame: po potni list bom moral v mednarodni del letališča. To pa ni kar tako. Letališče v Madridu je eno največjih v Evropi in je razdeljeno v dva sklopa letaliških stavb. Najprej je treba skozi vse policijske in carinske kontrole, nato na drugo stran ogromne stavbe, v drugo klet, tam na podzemsko železnico do drugega terminala, v tretje nadstropje še večje stavbe, še enkrat skozi vse kontrole, potem pa poldrugi kilometer daleč (ob občasni pomoči tekočih pločnikov) do izstopnega portala, kjer je čakal znanec s potnim listom.

Kaj pa če bi ponj šla Katarina?

Ja­nin

(se nadaljuje)

Gogi 2 Pozabljeni potni list

Ali naj se kar odpovesta potovanju? 

Kaj pa ekspresna pošta? V pisarni DHL so rekli, da ga do jutri sicer lahko dostavijo do Dunaja, ne pa do Madrida. Drugih poletov do naslednjega dne ni. Pač pa ima Iberia zjutraj let iz Benetk, ki prileti v Madrid dve uri pred našim poletom.

Gogi bi se lahko vrnil z enim od avtov, ki so nas pripeljali, in odpotoval naslednji dan, a plačati bi bilo treba kar visok dodatek na ceno vozovnice, pa še preostali del skupine bi s tem zadržal za en dan. Tudi to, da bi njegovo dekle odšlo brez njega, mu ni posebno dišalo. 

Ko smo skupaj rešetali možnosti, se je pojavilo še precej zanimivih teoretičnih rešitev in nazadnje je padla odločitev: oba gresta z nami v Madrid, potni list pa bo Gogijev oče zjutraj peljal v Benetke. Tam ga bo predal stevardesi, ki ga nam bo že nekako izročila na letališču.

Ja­nin 

(se nadaljuje) 

Gogi

Pozabljeni potni list

»Nekaj strašnega se mi je zgodilo!« mi na Dunaju s prepadenim obrazom sporoči Gogi, eden od sopotnikov. 

Tudi takrat smo bili namenjeni v Peru. 

»Mislil sem, da je Katarina zapakirala moj potni list, pa je zapakirala samo svojega. Na, potem se pa zanesi na ženske!« Nerodna reč. Potni list je pač edina stvar, ki jo na potovanju res nujno potrebuješ.

Bilo nas je deset. S tremi avtomobili smo se pripeljali na Dunaj. Od tam naj bi leteli v Madrid, na stroške Iberije prespali, in dopoldne poleteli proti Južni Ameriki. Do poleta je bilo še nekaj ur, a prepozno da bi nekdo pripeljal nesrečni potni list iz Ljubljane. Do Madrida sicer lahko letita z osebno izkaznico, naprej pa ne bo šlo. Tudi kakega potrdila, ki bi začasno nadomestilo potni list, se ne bo dalo dobiti. Ali naj se kar odpovesta potovanju?

Ja­nin

(se nadaljuje)

Greš z nami? KAM LETOS ZA 1. MAJ?

Letos smo za prvi maj izbrali 3 možnosti:

Bližnji vzhod: Jordanija in Izrael - 8 dni, 1.349,00 €.  

Južna Azija: Šrilanka in Dubaj, 11 - 13 dni, 1.599,00 €. 

Južna Amerika: Peru in Bolivija, 15 dni, 3.699,00 € 

Potovanja so turistična, torej so relativno udobna in je vključeno vse po programu.
Dobri hoteli in hrana, udobni prevozi, vključene vstopnine, lokalni vodniki, vodenje v slovenščini.

Prijavi se čim prej, ker bodo kasneje cene višje.

če te zanima, se mi javi na: jjjjanin@gmail.com

Poleti pa na kakšno od popotniških potovanj; 
sami si bomo sproti izbirali prenočišča in hrano;
nekam, kjer bo veliko sonca, še več eksotike in nič monsuna:

- Indonezija- 1280 eur, 2/ 3 tedne

- Indijski Tibet- 1080 eur, 2/ 3 tedne

Izgubljena prtljaga 3 Kdaj boš obupal?

Leta 2008 nas je 13 z nizozemskim KLM potovalo v Peru. Čeprav smo prtljago čekirali skupaj, je iz neznanega razloga eden od nas svojo prtljago na letališču v Limi dobil, ostali pa ne. Po dolgem čakanju in povpraševanju smo izvedeli. Ostala je v Evropi in dobili jo bomo naslednji dan. Vzrok neznan. Ne samo da smo na letališču izgubili dve uri, da smo izpolnili vse potrebne formularje: dobili nismo niti odškodnine, niti majice, niti brivnika. Pojasnili so nam, da so se pravilniki spremenili. Ko se vrnemo v domovino, gremo lahko k predstavniku letalske družbe in poskušamo dobiti kako odškodnino.

Ker sem vodil skupino, sem pač moral napisati pritožbo, a tudi od tedaj je minilo že precej let, pa se še nič ni zgodilo. Očitno je ta tehnika kar učinkovita: tistim, ki so najbolj tečni vrnejo nekaj malega, velika večina pa prej obupa. 

Izgubljena prtljaga 2 Še vedno čakam

Strinjali so se tudi, da nekaj dni brez perila, filmov in polnilca za kamero, najbrž ni bilo v mojem načrtu, a to je bilo vse, kar lahko storijo zame.

Vse skupaj niti ne bi bilo tako tragično, če dober teden kasneje na ugandsko – kongoški meji ne bi ugotovil, da mi je nekdo pobral vse video kasete, česar ob prvem prtljage pregledu pač nisem opazil. Težava je bila v tem, da bi take kasete lahko kupil v Nairobiju, morda z nekaj sreče tudi v prestolnici Kampali, nikakor pa ne v krajih, ki sem jih nameraval obiskati v naslednjih dveh tednih. K sreči sem kasneje našel dva turista, ki sta mi odstopila vsak po eno podobno kaseto. Ko sem se vrnil, sem se pritožil pri letalski družbi Air France. Obljubili so, da bodo potrudili, da vsaj vrednost kaset dobim povrnjeno. Zavedajo se da je v mojem primeru vrednost teh kaset zelo relativna, a žal…

Od tedaj je minilo že nekaj let in še vedno čakam na obvestilo od francoske letalske družbe. Če bi večkrat terjal, bi verjetno kaj dobil.

Ja­nin

(se nadaljuje)

Izgubljena prtljaga

»Žal je vaša prtljaga ostala v Franciji. Morda bo prispela z drugim letalom jutri ali pojutrišnjem.« so me po več urah čakanja ob dveh ponoči obvestili na letališču v Nairobiju. Prestopili smo bili v Parizu, tja pa je letalo prispelo z dvourno zamudo. Meni je še uspelo pridirjati od letala, ki je že odhajalo v Kenijo, mojemu nahrbtniku pa ne. Potolažili so me z osemdesetimi dolarji in s toaletno torbico v kateri je bila majica, košček mila in brivnik za enkratno uporabo. Zadnji avtobus je med mojim čakanjem že odpeljal in ko sem se pripeljal s taksijem, sem ugotovil, da so v mestu odprti samo še dragi hoteli.

Vsak dan sem seveda telefonaril in nahrbtnik dobil četrti dan zvečer. Zakaj ni prispel prej, ni nihče znal razložiti. Bil je odprt in prtljaga v njem malo razmetana, a na prvi pogled nisem ničesar pogrešil.

Obžalovali so, da sem v dolgočasnem Nairobiju moral preživeti tri dni več kot sem nameraval, kar se pri nekaj tedenskem potovanju kar krepko pozna.

Ja­nin

(se nadaljuje)

Oropani v Venezueli 5 Po­li­ci­ja

Kaj pa zdaj? Lah­ko bi šli na po­li­ci­jo, a kaj bi do­se­gli? Šo­fer­ji so go­to­vo po­ve­za­ni med se­boj in ju ne bodo ho­te­li iz­da­ti. Nič čud­ne­ga ne bi bilo, če bi bili do­go­vor­je­ni tudi s pod­kup­lji­vi­mi po­li­ci­sti.

Tudi če ro­par­je od­kri­je­jo, je vpra­ša­nje, ko­li­ko bodo do­bi­li na­zaj in koga vse bo pri tem tre­ba pod­ku­pi­ti. V naj­bolj­šem pri­me­ru bodo z vse­mi sod­no-po­li­cij­ski­mi po­stop­ki go­to­vo iz­gu­bi­li naj­manj te­den dni. Ima­jo pa samo šti­ri ted­ne ča­sa. Ali se spla­ča?

Popotniki radi pametujemo, kako se je treba varovati, da se ne sme zahajati v nevarne dele mest in ne ponoči, da je treba denar skriti na več koncev in podobno. Treba je dodati, da je Venezuela ena najbogatejših in najvarnejših južnoameriških držav (no ja: v Južni Ameriki to ne pomeni veliko), taksi pa popolnoma uraden in – človek bi mislil – varen. Kako naj se zaščitimo pred nevarnostjo, ki pride od tam, kjer jo najmanj pričakuješ?

Ja­nin 

Oropani v Venezueli 4 Štajerke se ne dajo

Voznik pa se ni dal. Histerično je začel vpiti, da imajo prav gotovo več denarja. Sovoznik jim je začel pregledovati hlače. Ko se je lotil prvega dekleta, ga je le-ta udarila po prstih (Štajerke se ne dajo kar tako) in takoj je odnehal – dostojnost je le na prvem mestu - ko pa se je lotil fantovih hlač, je v njih odkril 1000 dolarjev in jih seveda pobral. 

Tudi dekleti sta pod pasom imeli skrite podobne zneske. V ročni torbi sta imeli tudi obrambni sprej. Naj ga uporabita? Ob zagroženem orožju (ki ga sicer niso videli) bi bilo kaj takega precej tvegano. Še preden so se odločili, je možak ta sprej že zaplenil.

Po vsem tem sta jih pri­jaz­no od­pe­lja­la do nji­ho­ve­ga ho­te­la, zau­sta­vi­la sto me­trov prej, po­bra­la tab­li­ce s tak­si­ja (vse sta očitno pripravila že prej), jim za­gro­zi­la, naj ni­kar ne ho­di­jo na po­li­ci­jo, in jih od­slo­vi­la.

Kaj pa zdaj?

Ja­nin

(se nadaljuje)

Oropani v Venezueli 3 Re­vo­lu­cio­nar­ji hočejo denar

Ne­kaj sto me­trov da­lje pa je pri­se­del še en mo­žak. Šo­fer je ne­kaj mom­lja­je po­jas­nje­val, a ker špan­sko go­vo­ri­jo bolj sla­bo, niso ra­zu­me­li za­kaj. Nor­mal­no? Niti ne, kot se je iz­ka­za­lo.

Sovoz­nik, ki se je rav­no pri­klju­čil, je ne­na­do­ma za­čel be­sno vpi­ti. Da sta čla­na re­vo­lu­cio­nar­ne sku­pi­ne, da pri­prav­lja­jo upor pro­ti zlo­čin­ski vla­di pred­sed­ni­ka Cha­ve­za, da po­tre­bu­je­jo sreds­tva za upor in da je dolž­nost na­ših treh Slo­ven­cev, kot pred­stav­ni­kov bo­ga­te­ga iz­ko­riš­če­val­ske­ga Za­ho­da, da jih fi­nanč­no pod­pre­jo pri tem boju. Se­gla sta ne­kam pro­ti svo­jim no­gam in zaš­kr­ta­lo je, kot bi re­pe­ti­ra­la puš­ke. So­voz­nik se je obr­nil pro­ti njim in zah­te­val de­nar. Malo se je po­mi­ril in bil je še kar pri­ja­zen. Pre­gle­dal jim je de­nar­ni­ce in po­bral vsa­ke­mu okrog sto do­lar­jev vred­no­sti v lo­kal­ni va­lu­ti– denar, ki so ga ravno zamenjali na letališču, kar je voznik videl.. Po­tem je celo vsa­ke­mu vr­nil ne­kaj žep­ni­ne, da bo za nuj­ne stroš­ke.

Ja­nin

(se nadaljuje)