LETALSKE KARTE

Potovanje po zraku je bilo nekoč zelo drago. Še v 90ih letih si za pot do Južne Amerike pri nas plačal najmanj 2000 evrov, drugod po Evropi pa v najboljšem primeru okrog 1200 evrov. Po vozovnice za Afriko in Azijo smo tedaj hodili v Atene in Istanbul, po vozovnice za Ameriko pa v Celovec, v Trst, včasih celo v Amsterdam ali v London.
Medtem pa se je zgodilo marsikaj - predvsem prodor interneta in nizkocenovnih prevoznikov v Evropi in Aziji, kot npr. Easyjet, Ryanair, Airasia in mnogi drugi. Le-ti nimajo svojih pisarn, pač pa vozovnice pri njih kupuješ kar po Internetu in včasih ponujajo izjemno nizke cene.
Zdaj so cene, ki jih boš plačal pri nas, včasih celo ugodnejše kot marsikje zunaj in le redko se splača hoditi po letalske karte v tujino. Če so višje, si k ceni priračunaj še dodatno pot z avtom, busom ali vlakom, izgubo časa in vse sitnosti, potem pa se odloči!
Tudi druge letalske družbe so se morale prilagoditi temu, spustiti cene in preiti na internet. Še vedno pa boš v pisarni letalske družbe marsikdaj plačal bistveno več kot na internetu ali pri potniški agenciji. Kje je vzrok za to?
Janin
(se nadaljuje)

6. POTOVANJE Z LETALOM

Po površini ali po zraku
Od zagrizenih popotnikov boš večkrat slišal, da je edini pravi način potovanja t.i. “surface travel” - potovanje po površini (seveda po zemeljski površini – torej po zemlji, vodi), za razliko od “air travel” - potovanja po zraku.
Pravi popotnik - boš slišal – mora na prvobitni način izkusiti tuje dežele, pripravljen mora biti prestajati vse tegobe in težave, ki jih vključuje potovanje, ne pa se obnašati kot ničvreden turist, ki mu vse servirajo pred nos. Lahko je sedeti v letalu, buljiti v monitor nad glavo in cuzati pivo, potem pa se hvaliti, da si prepotoval trideset tisoč kilometrov, a to ni nikakršno potovanje.
Nič ne rečem; dežele boš res bolje in globlje doživel, če boš vedno potoval z lastnim vozilom, ali pa z istimi javnimi prevoznimi sredstvi kot domačini. Vendar boš to lahko počel le, če imaš ogromno časa in energije. Do Filipinov ali do Peruja se boš po površini kar krepko “sprehodil”, tvoje potovanje pa bo tudi bistveno dražje kot potovanje z letalom. Dvomim tudi, da ti bo dvotedensko potovanje s transibirsko železnico četrtič ali petič še tako zabavno, kot ti je bilo prvič.

Tanzanija: Zelo pomembni belci 12

Prenočišče je bilo precej daleč in sama ga verjetno ne bi našla. Za taksi sva dala deset kwacha. Vsi barakasti hoteli so bili polni ali pa nikogar ni bilo mogoče priklicati. Taksist je seveda dobro vedel, kaj dela, in za pot nazaj sva plačala še pet kwacha. Kdo bi se pa prepiral ob pol štirih zjutraj!
Wolfgang se je zleknil na ledeni beton poleg domačinov, ki so, zaviti v odeje, spali pod nadstreškom na postaji. Imel je dobro spalno vrečo in podlogo iz penjene plastike. Meni, ki plastike nisem imel, je preostalo zadoščenje, da potujem z minimalno prtljago. Za podlogo sem si s sosednjega gradbišča privlekel dober meter dolgo desko in se spravil na tla v prostorno telefonsko celico, v kateri pa je od telefona ostal samo še kos žice, napis na vratih in razpadla metla. V celico sem za vsak primer vzel še Wolfgangovo prtljago in zadrgnil vrečo.
Janin Klemenčič:

Tanzanija: Zelo pomembni belci 11

Vse žarnice na vlaku so bile pokradene, zato so v vsakem vagonu prižgali nekaj sveč. To je sicer lepo prispevalo k intimnemu vzdušju, manj pa nas je razveseljevalo, da so sveče močno plapolale v vetru, saj je bila večina oken razbitih, zunaj pa nemaren mraz.
Po voznem redu bi morali prispeti že pred osmo. Če bo vse po sreči, bom že danes pri Viktorijinih slapovih, ki so od Livingstona oddaljeni samo šest kilometrov. Od same neučakanosti bi jih najraje šel gledat že kar v mesečini.
Okrog enajstih je Wolfgang zlezel v spalno vrečo. Meni se moje ni ljubilo razmotavati, saj bi morali vendar vsak hip prispeti. Prispeli smo ob treh ponoči - pet minut zatem, ko sem tudi sam zlezel v spalko in se ravno začel tajati. Murphyjev zakon vedno deluje brez napake.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 10

Namesto ob 14.30 smo torej odpeljali ob 17.30. Edina dva prosta sedeža sta bila polomljena, od njune prevleke pa je ostalo samo nekaj krp. Še vedno bolje kot nič. Malo pred sončnim zahodom sva ob zemljevidu rešetala najino preteklo in prihodnje potovanje. Sam sem bil po slapovih namenjen v zimbabvijski Matabele, on pa v botsvanski Okavango.
Pristopilo je oko postave. Po kratkem zaslišanju naju je opozorilo, da so naju prijavili zaskrbljeni potniki. Povedali so mu, da se nekaj meniva v sumljivi nemščini in pri tem gledava na zemljevid. Raje naj se pogovarjava v angleščini.
Najbrž so sklepali, da načrtujeva, kako bova napadla in zavzela Viktorijine slapove ali pa kar vso Zambijo.
Janin Klemenčič 

Tanzanija: Zelo pomembni belci 9

Zambija: Na javnem mestu ne glej na zemljevid 

Izvedel sem, da iz Lusake proti jugu ta dan ni več nobenega avtobusa, vlak pa odpelje šele ob pol treh. Poglejmo kako bo z avtoštopom. Do odcepa na jug sem prišel, ko je bila ura že dvanajst. V naslednjih dveh urah sta mi ustavila dva kamioneta. Eden me je vabil v kabino, drugi na keson, a z obema bi se peljal samo nekaj sto metrov daleč. Slabo kaže.
Bližal se je čas odhoda vlaka in odšel sem na železniško postajo. Tam sem na tleh ob steni odkril popotnika z nahrbtnikom – prvega belca po nekaj dneh - nemškega študenta, ki mi je povedal, da ima vlak v Livingstone uro zamude. Če bi vedel, da bodo zamudo potem še dvakrat podaljšali za eno uro, bi šel nazaj štopat, tako pa sem ostal na tleh pri Wolfgangu in skupaj sva preklinjala afriške železnice.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 8

Potovanje z vlakom po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.
Vsakokrat so tako mladi in stari pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano koruzo, drugi pa so predvsem opazovali. Še največ zanimanja je bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih. Če sem skozi okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okamneli, drugi pa so se podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden bi tudi oni prišli na posnetek. Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na hitro odpeljati iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.

Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 7

Ker sprevodnik še ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred. Bil je pester, kot povsod v državah Tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči otroci in še marsikaj. Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev seveda nisva dobila.
Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v značilno afriško savano.
Izkazalo se je, da VIP v resnici kar dobro deluje. Popoldne sva že sedela v kupeju, v drugem razredu. Vozili smo se skozi nacionalni park Selous. Počutil sem se, kot da gledam naravoslovno oddajo na televiziji. Travnata stepa se je izmenjavala z redko subtropsko hosto, precej gosto posejano z več metrov visokimi termitnjaki. Od visoke divjadi smo videli samo nekaj žiraf in bivolov, tem več pa je bilo gazel, svinj bradavičark in najrazličnejših ptic.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Dubrovnik, Dalmacija

foto: Janin

Janin Klemenčič: Zelo pomembni belci 6

Že zgodaj zjutraj se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki naj bi odpeljal tisti dan. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.
Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji kot drugi. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.

(se nadaljuje)