Že zgodaj zjutraj se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki naj bi odpeljal tisti dan. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.
Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji kot drugi. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.
(se nadaljuje)
