Tanzanija: Zelo pomembni belci 8

Potovanje z vlakom po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.
Vsakokrat so tako mladi in stari pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano koruzo, drugi pa so predvsem opazovali. Še največ zanimanja je bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih. Če sem skozi okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okamneli, drugi pa so se podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden bi tudi oni prišli na posnetek. Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na hitro odpeljati iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.

Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)