Palec ali ne palec

Štopanje s palcem se je uveljavilo v šestdesetih letih. Menda so znamenje prvi uporabljali Rimljani: z navzdol iztegnjenim palcem so zahtevali gladiatorjevo smrt, z navzgor obrnjenim pa življenje. Pozneje se je pomen simbola –znamenja razširil: pomeni odobravanje, dobre želje ali poziv k nečemu pozitivnemu: “Napravi mi uslugo in me vzemi s seboj!”

V Britaniji pogosto uporabljajo starejše znamenje: vstran iztegnjena kazalec in sredinec. Če to roko dvignemo, bo isto znamenje pomenilo “mir na svetu” ali pa “zmaga (victory)”, če pa je dvignjena dlan obrnjena proti opazovalcu s hrbtno stranjo, pomeni: “Pojdi k vragu!” Vsakomur, ki ti ne bo ustavil, boš v teh krajih torej lahko poslal svoje sporočilo v vzvratno ogledalo kar tako da boš dvignil roko.

V Afriki, v Grčiji in še ponekod drugod pomeni dvignjen palec obsceno kretnjo, podobno, kot da bi pri nas koga kam pošiljal z iztegnjenim sredincem. Zato je tam bolje ustavljati avtomobile tako, da z dlanjo mahamo proti tlom, kot bi hoteli upočasniti vozilo. Tako delajo v vseh državah Tretjega sveta tudi domačini.

Podnevi ali ponoči

O tem, ali je bolje štopati podnevi ali ponoči, se mnenja izkušenih štoparjev močno razhajajo. Tisti, ki prisegajo na nočni štop, vedo povedati, da vozniki potujejo ponoči zato, da imajo na cesti mir. Nočne vožnje so zato hitrejše, brez zastojev in praviloma na daljše razdalje. Tudi če ponoči dlje čakaš, da te bo kdo pobral, boš zamudo nadomestil s tem, da ti vozila ne bo treba menjavati vsakih nekaj kilometrov. V vozilu se boš lahko včasih tudi za silo naspal.

Spet drugi trdijo, da je ponoči avtostop nemogoč, saj te v temi nihče ne bo vzel v avto. Če pa že, potem bo gotovo kakšen kriminalec. Poleg tega štop ni zanimiv, če vsakih nekaj ur ne zamenjaš sogovornika, pa še pokrajine se ponoči ne vidi.

V vsakem primeru upoštevaj tole: če že štopaš ponoči, potem štopaj na delu ceste, ki je dobro osvetljen - po možnosti na osvetljenem križišču, blizu črpalke ali pa na avtobusni postaji. Štoparju, ki se v popolni temi, na ovinku in pri veliki hitrosti kar nenadoma pojavi iz teme, pač ne bo nihče ustavil.

Res je, da podnevi vozniki raje ustavljajo kot ponoči, vendar pri tem ni nobenega pravila - nikoli ne veš, ali ne bo ustavilo ravno naslednje vozilo, pa čeprav čakaš že deset ur.

AVTOSTOP

 Avtostop je odličen način spoznavanja ljudi in dežele. Mnogo zanimivega boš izvedel iz prve roke, saj mnogi vozniki štoparjem ustavljajo prav zato, ker si želijo s kom pogovarjati, da si med vožnjo skrajšajo čas. Precej denarja prihraniš, saj ne plačuješ vožnje, večkrat pa te vozniki tudi povabijo na malico ali na kosilo.
Ustavljanje avtomobilov kot način potovanja se je v Evropi uveljavilo v šestdesetih letih minulega stoletja. V obdobju hipijev, iskanja neodvisnosti, svobode in novih vrednot ter protestov proti dekadenčni potrošniški družbi, je med mladino veljal za najbolj za najbolj spoštovan in »frajerski« stil potovanja.
Res je, da je štop poceni in zanimiv, res pa je tudi, da je naporen in pogosto dolgočasen. Nemogoče je tudi določiti hitrost potovanja in svoj vsakodnevni cilj. Včasih beremo tudi o tem, da je štop lahko nevaren.
Zaradi vsega omenjenega (in kljub vsemu negativnemu) vseeno priporočam štop. Ko se boš vrnil, boš imel občutek, da si izkusil in doživel več, kot bi na kak drug način. Tvoje potovanje bo večji dosežek in nanj boš bolj ponosen.
In kako se štopa? Čisto preprosto - bi si kdo mislil - postaviš se ob cesto in dvigneš palec. Vendar pa je stvar precej bolj zapletena; štopanje je prava umetnost, če že ne znanost.

Kako ustavljati vozila
Pri nas sta uveljavljena predvsem dva načina - s palcem in s tablico. S palcem ustavljaš vsakogar, ki po cesti vozi v tvoji smeri. Če je cesta medkrajevna, ni težav, če pa stojiš ob dovozni cesti na avtocesto ali na obvoznico, bo včasih bolje uporabiti tablico, na kateri bo pisalo, kam želiš potovati. V Ljubljani na primer po isti dovoznici peljejo avtomobili, ki so namenjeni v Zagreb, Trst, v Celovec ali pa na Dunaj.

Rent-a-bike



Motoristi na vrtu popotniškega prenočišča v Nairobiju imajo za seboj dolgo pot prek Sahare, gvinejske in centralne Afrike.

Sicer pa: kdo sploh pravi, da kolesarji in motoristi ne morejo priti na svoj račun, če se s svojim vozilom ne odpeljejo na pot od doma?
Če se nameravaš odpraviti na motoristično ekspedicijo v južno Afriko ali v vzhodno Azijo, si moraš za pot vzeti najmanj nekaj mesecev. Računati moraš s številnimi težavami in zaprekami. Cariniki bodo zahtevali podkupnine, ponekod boš težko prišel do goriva, v nekatere države te z motorjem ne bodo spustili. Večkrat ne boš mogel prečkati določenih ozemelj (Mjanmar, Kitajska, Niger, Kongo, Panama…), ker bo prepovedano, pretežko ali predrago, zato boš moral na trajekte. Potovanja mnogih motoristov se končajo tako, da svoje motorje iz daljnih krajev prepeljejo domov z ladjo ali letalom, kar tudi ni poceni. Tudi nevarnosti ni malo in tvoji živci bodo velikokrat trpeli; mnoge države so v vojni, pogoste so kraje in ropi, v Sahari lahko zaideš.
Vsak pa seveda nima toliko časa, denarja in energije. V večini turističnih krajev v turistično razvitih deželah po svetu si kolo ali motor lahko izposodiš. To sicer deloma zmanjša eksotičnost potovanja, ima pa tudi precej prednosti. V oddaljene kraje prideš z letalom bistveno hitreje. Če ti tip izposojenega kolesa ne ustreza, ga lahko vsak dan zamenjaš. Za krajše izlete je moped priročnejši od težkega motorja. Največkrat ti ne bo treba nositi kombinezona in čelade, ki marsikje ni obvezna, odpadejo pa tudi težave s prtljago. Navsezadnje bo tako potovanje najbrž tudi cenejše.
Ampak: pomisli na vse, kar boš med potjo zamudil!

Torej s kolesom ali z motorjem?

Odločil se boš sam. Bistvene razlike med enim in drugim so cena, teža, pogon in hitrost potovanja.
Kolo boš laže prestavljal čez zapreke in prenašal čez neprevozno zemljišče. Manjša bo škoda, če ti ga ukradejo; cenejši bodo tudi pokvarjeni in uničeni deli, pogon pa celo brezplačen. Okvare boš laže in hitreje popravljal sam. S poganjanjem pedal boš bolje ohranjal moč, zdravje in kondicijo. Tudi hrupa ne boš povzročal.
Idealen bicikel je maksimalno lahek, trden in hiter. Takega pa seveda ni, zato se boš moral odločiti za kompromis. Dirkalno kolo je lahko in hitro, gorsko pa močno in vzdržljivo. Če boš veliko vozil po asfaltiranih cestah, se ogibaj terenskim gumam, pri katerih gre na asfaltu več kot 20 % energije v nič. “Ponija” in kolesa brez prestav ti ne svetujem. Osebno mi je najbolj všeč “treking” kolo, ki je sicer za spoznanje manj trdno, zato pa lažje in zaradi večjih koles hitrejše od gorskega.

Motorno kolo nima nekaterih od naštetih prednosti, je pa bistveno hitrejše. Če pričakuješ, da bodo ceste na tvoji poti dobre, potuj s težkim motorjem, če ne, pa bo verjetno boljši lažji, največ 125-kubičen. Za brezpotja so idealni cross ali enduro motorji.
V tropskih krajih tvoje življenje ne bo lahko. Če na motorju nosiš kombinezon, se kuhaš od vročine, če ga ne, si prej ali slej prehladiš kak vitalen organ. Kombinezon iz Goreteksa je sicer zračen, a samo, kadar se voziš; ob vsakem postanku boš komaj čakal, da ga slečeš.

Foto : Irec John je na poti v južno Afriko v letu in pol prekolesaril Evropo, Bližnji vzhod in lep del Afrike. Zaradi vojne v južnem Sudanu je moral od Kartuma do Jube leteti z vojaškim letalom. Na verandi popotniškega hotela v Keniji je popravljal svoje vozilo in čakal na rezervne dele, ki so mu jih poslali iz domovine.

(se nadaljuje)

NA POT S KOLESOM ALI MOTORJEM

Kot vsak stil potovanja ima tudi potovanje s kolesom svoje dobre in slabe strani.
-Prednosti takega potovanja so vsekakor večja gibljivost in bolj neposredno doživljanje narave in dežele. Ker nisi zaprt v vozilo in zaradi manjše hitrosti bodo domačini s kolesarjem ali z motoristom veliko pogosteje navezovali stik kot z avtomobilistom. Lažje se boš prebijal po brezpotjih ter po ozkih stezah in prišel boš marsikam, kamor z avtom ne bi mogel.
-Pomanjkljivosti odprtega vozila sta predvsem vreme in manjše udobje. V dežju nimaš druge možnosti, kot da se skriješ pod streho ali pa si s prtljago vred moker. Tvoj stalni problemi bodo: kam spraviti prtljago, kako preprečiti, da ti kolo ukradejo ali pa z njega kaj odnesejo. Pogosto boš imel težave z vsiljivci, radovedneži, otroki in s psi. Tako potovanje je tudi bolj nevarno, saj si bolj »dosegljiv« morebitnim napadalcem; kolesarji so mi večkrat pripovedovali, da so vanje metali kamne ali celo streljali z zračno puško.

(odlomek)

DRIVE AWAY 3



rezerva je bila komaj kaj večja kot kolo pri mopedu.

Počeno kolo sem hotel sneti, pa je bila ena od matic drugačna kot druge - varnostni ukrep proti tatovom. Vsi vozniki, ki sem jih ustavljal, bi prav radi pomagali, a celo enaki pontiaki so imeli drugačno varnostno matico. Ko sem že skoraj obupal, sem svojo odkril v predalu za rokavice.
V naslednjem mestecu so ugotovili, da gume ni mogoče zakrpati. Nova stane - z montažo vred - 112 dolarjev! Če bom hotel denar za gumo dobiti nazaj - vsaj v pogodbi tako piše - moram staro izročiti lastniku, da bo lahko uveljavljal garancijo. Prvega pol dneva me je dotlej vse skupaj stalo že krepko čez 500 dolarjev! Drive Away navsezadnje sploh ni nujno tako zelo poceni.


Najin Pontiak v Kitajski četrti v Washingtonu

Lastnik avtomobila v Key Westu je sicer z zanimanjem poslušal najino zgodbo, prav navdušen pa vseeno ni bil nad novo podobo svojega vozila. Denar za novo gumo je pa le vrnil: prejšnja je očitno imela tovarniško napako in proizvajalec mu bo povrnil stroške.
(odlomek)

DRIVE AWAY 2

 na volan je bila privezana debela vrv in priščipnjena med vrati

Po avto sva seveda morala sama. Družina živi v predmestju New Yorka, v naselju bogatih pritličnih hiš z velikimi vrtovi in bazeni. Ker je New York nekaj večji od Ljubljane, je to pomenilo več ur vožnje s tremi različnimi mestnimi avtobusi, podzemsko in še primestnim vlakom. Dobila sva imeniten Pontiac Firebird in štiri dni časa, da ga oddava na Floridi.
Po začetnih zapletih z avtomatskimi prestavami in z iskanjem poti po neverjetnih cestnih labirintih sem avto srečno prikrmaril do najinega mladinskega hotela. Parkirišča so nemarno draga, zato sem avto zapeljal kar na rob široke ulice, kjer je bilo parkiranih že mnogo drugih avtomobilov. Do jutri zjutraj bo že v redu.

(odlomek)

DRIVE AWAY

Eden najzanimivejših načinov potovanja, ki je tudi ameriška posebnost, je Drive Away. Amerika je velika dežela. Mnogo ljudi si želi, da bi jim njihov avtomobil nekdo prepeljal na drug konec države, ker se jim ne ljubi voziti ali pa nimajo časa. Svoje želje posredujejo agenciji, ta pa poišče voznika, ki si želi brezplačno potovati tja. Ime agencije lahko poiščeš v imeniku. Najbolje je, če se osebno oglasiš pri njih in nekaj časa vztrajaš - nazadnje vedno kaj najdejo. Po telefonu največkrat rečejo, da nimajo ničesar.

Plačal boš deset dolarjev in bencin ter 200 dolarjev depozita, ki ti ga bodo po oddaji avtomobila vrnili. Največkrat ti bodo omejili število dni potovanja (od New Yorka do Floride npr. pet dni) in število milj, ki jih smeš prevoziti - vendar zaradi zadnjega lastniki največkrat niso sitni. Škodo, ki nastane po tvoji krivdi, poravnajo od tvojega depozita, stroške, ki si jih imel zaradi napake na vozilu, pa ti bo povrnil lastnik.

(odlomek)

NAKUP AVTOMOBILA

Če nameravaš v kakem delu sveta (predvsem v ZDA) prebiti več mesecev, se splača razmisliti o nakupu svojega avtomobila. Ne zmajuj z glavo! V razvitih državah so rabljeni avtomobili včasih neverjetno poceni, še posebno če so iz mode in če je pločevina poškodovana. Pred leti so številni popotniki popravljali stanje svoje denarnice tako, da so rabljene avtomobile kupovali v Evropi in prodajali na Bližnjem vzhodu ter v zahodni Afriki, ali pa kupovali v ZDA in prodajali v Srednji in Južni Ameriki. Danes so se vlade teh držav že krepko zaščitile proti taki trgovini in prodaja vozil je postala dosti težja. Treba si je preskrbeti vrsto papirjev in plačati visoke dajatve. Še vedno pa mnogi vozijo avtomobile v Mavretanijo in v druge podsaharske države, kamor pa skozi puščavo ni tako lahko pripeljati. V latinski Ameriki je najlaže prodati japonske kamionete, v Afriki pa Peugeote.

(odlomek)

RENT-A-CAR 2

• Le redke (manjše) kompanije ti bodo posodile avto, če nimaš kreditne kartice. In še v tem primeru boš moral plačati polno (najvišjo) zavarovalnino in najmanj 200 dolarjev kavcije. Manjše izposojevalnice, ki so sicer cenejše od velikih, bodo v tem primeru nenadoma postale dražje.
• Največ poslovalnic rent-a-cara boš našel na letališčih. Ker imajo precej različne pogoje in različna vozila, se sprehodi od ene do druge in se o vsem pozanimaj!
• Če nameravaš avto pustiti v drugi zvezni državi, boš včasih plačal precej visoke pristojbine. Povprašaj tudi o tem!
• In slaba stran? Parkiranje. V vseh večjih mestih je praktično nemogoče brezplačno parkirati. Njihovi “pajki” so hitri in učinkoviti, kazni in parkirnine pa nemarno visoke - skoraj toliko kot v Bohinju ali na Bledu.

(odlomek)