Tretji
dan se je eden od naših dveh avtobusov moral vrniti v prvo letovišče, saj so
tamkajšnji gostje pobesneli in se hoteli nemudoma vrniti v Zagreb, ker v
zanikrnem meglenem mestecu, brez hribov in snega, razen brezplačne savne in
maserja, ni bilo niti ene zanimivosti.
Janin
(se nadaljuje)
Do ceste smo vsak dan morali pešačiti po hribu dol in gor; smučišče, kamor nas je vozil naš avtobus, pa je bilo oddaljeno še nekaj kilometrov.
No, k sreči je vsaj tam bilo nekaj snega. Kadar je bilo lepo vreme (kar pa je bilo k sreči le dvakrat), je bilo treba na vsako vožnjo z žičnico čakati dobri dve uri, sicer pa manj.
Janin
(se nadaljuje)
V
hotelu so nam pojasnili, da bomo, namesto v obljubljenih dvoposteljnih sobah,
nastanjeni v štiriposteljnih, ker se nas je premalo odločilo, da bi ostali v
prvem kraju. Nekateri so protestirali, drugi pa smo se dogovorili, kdo bo s kom
v sobi, in vzeli ključe. Ko pa smo prišli v sobe, smo ugotovili, da so le-te
kljub vsemu dvoposteljne.
Janin
(se nadaljuje)
Zemeljska
pot, nobene ceste, nobene druge hiše. Še vedno nobenega snega.
Skozi
vhodni prostor ni bilo mogoče vstopiti v hotel; v ta prostor si lahko prišel
samo od zunaj, saj je bil namenjen kadilcem. Zato smo vedno morali vstopati in
izstopati skozi savno.
Janin
(se nadaljuje)
Pri
»okičenem boru« naj zavijemo desno in pred hotelom počakamo nanj, ki nam bo
medtem poskušal organizirati prevoz prtljage od avtobusa do hotela.
Po
dvajsetminutnem vzpenjanju po kozji poti, smo na hribu res zagledali rastočo
smreko, okrašeno s tremi rdečimi žarnicami, niti približno pa se nam ni
sanjalo, katera od oddaljenih redkih hiš bi lahko bila naš hotel, saj na nobeni
ni bilo nobenega napisa.
Janin
(se nadaljuje)
Vsi
drugi smo z obema avtobusoma nadaljevali pot po blatnih stranskih cestah skozi
številne dolgočasne vasice. Ker nihče ni natančno vedel, kam gremo, smo dvakrat tudi malo
zašli. Do naslednjega “bližnjega” smučarskega središča smo prišli čez dobrih
pet ur, okrog sedmih zvečer.
Avtobus
je ustavil ob cesti, kjer ni bilo nobenega naselja. Samo nekakšna manjša
nenaseljena delavnica.
Janin
(se nadaljuje)
Ker
nihče ni vedel, da bo skupina razdeljena, vodnik pa ni vedel, ali je v
naslednjem kraju kaj več snega, smo se Slovenci in polovica Hrvatov s težavo
odločili, da bomo tvegali in šli naprej.
Janin
(se nadaljuje)
Pred
nekaj leti sem se odločil, da bom šel za novo leto na »ugodno« desetdnevno
smučanje v češke Krkonoše.
Namesto
proti Pragi, smo se zvečer z avtobusom odpeljali v Zagreb (prej nismo vedeli,
da je naša agencija »zakupila« nekaj prostora pri eni od hrvaških agencij) in
tam (kdo ve zakaj) tri ure čakali. Ko so se nam pridružili še vsi hrvaški
sopotniki, nas je bilo skupaj za dva avtobusa in en - hrvaški - vodnik.
Janin
(se nadaljuje)
Potovanja, daljša od deset dni, so največkrat organizirana tako, da bo v vsakem večjem mestu dodan še kak prost dan, vodnik pa te bo skušal prepričati, da si takrat privoščiš še kakšno turistično past - tako imenovani “optional tour” (na primer z ladjo po reki, piknik, folklorni nastop, kulturno prireditev, trgovino ali obrtno delavnico, zanimivost v bližini mesta in podobno), za katero vodnik seveda dobi provizijo.
(se nadaljuje)
Natančno
preberi, ali so vsi dodatni izleti že vključeni v ceno potovanja.
(se
nadaljuje)