Naslednji dan, po kratkem obisku Prage, smo se ob enih popoldne znašli v manjšem kraju brez hribov, v katerem ni bilo niti sledu o snegu. Ustavili smo se pred majhno, slabo vzdrževano škatlasto stavbo in vodnik nam je pojasnil, da nas polovica lahko ostane tam, ostali pa gremo v “drug smučarski center - malo stran”.
Zakaj? - ker v nobenem hotelu ni prostora za toliko ljudi, čeprav smo v obeh edini gostje.
Ker
nihče ni vedel, da bo skupina razdeljena, vodnik pa ni vedel, ali je v
naslednjem kraju kaj več snega, smo se Slovenci in polovica Hrvatov s težavo
odločili, da bomo tvegali in šli naprej.
Janin
(se nadaljuje)