Naš vodnik je za pol ure nekam izginil in nam končno prišel povedat, da bo treba do našega hotela deset minut pešačiti navkreber, saj avtobus ne more po strmi in ozki poti.
Pri
»okičenem boru« naj zavijemo desno in pred hotelom počakamo nanj, ki nam bo
medtem poskušal organizirati prevoz prtljage od avtobusa do hotela.
Po
dvajsetminutnem vzpenjanju po kozji poti, smo na hribu res zagledali rastočo
smreko, okrašeno s tremi rdečimi žarnicami, niti približno pa se nam ni
sanjalo, katera od oddaljenih redkih hiš bi lahko bila naš hotel, saj na nobeni
ni bilo nobenega napisa.
Janin
(se nadaljuje)