V prvem hotelu je ostalo samo kakih petnajst starejših Zagrebčanov, ki so bili po nočni vožnji že krepko utrujeni, pa tudi sicer jim ni bilo toliko do smučanja.
Vsi
drugi smo z obema avtobusoma nadaljevali pot po blatnih stranskih cestah skozi
številne dolgočasne vasice. Ker nihče ni natančno vedel, kam gremo, smo dvakrat tudi malo
zašli. Do naslednjega “bližnjega” smučarskega središča smo prišli čez dobrih
pet ur, okrog sedmih zvečer.
Avtobus
je ustavil ob cesti, kjer ni bilo nobenega naselja. Samo nekakšna manjša
nenaseljena delavnica.
Janin
(se nadaljuje)