Na
večerjo je bilo vsak dan treba priti ob 17.30h in ne pet minut pozneje, saj so
imele natakarice in kuharice ob 18.00h primestni avtobus, ki ga niso smele
zamuditi. Ponoči je v hotelu od vsega osebja ostal samo receptor, ki je tudi
določal, kateri TV program bomo gledali istočasno v vseh sobah, saj so imeli le
en satelitski dekoder. Zelo je bil nejevoljen, če nam ni bilo všeč njegovo
klikanje po programih.
Tretji
dan se je eden od naših dveh avtobusov moral vrniti v prvo letovišče, saj so
tamkajšnji gostje pobesneli in se hoteli nemudoma vrniti v Zagreb, ker v
zanikrnem meglenem mestecu, brez hribov in snega, razen brezplačne savne in
maserja, ni bilo niti ene zanimivosti.
Janin
(se nadaljuje)
