Tanzanija: Zelo pomembni belci 3

Postaja je bila nabito polna ljudi. Kmalu je postalo jasno, da so vse vozovnice, razen tistih za tretji razred, res že zdavnaj razprodane in da nimava nobene možnosti, da prideva do njih po redni poti. Odprtih je bilo osem blagajn in pri vsaki je čakalo kakih deset ljudi. Vrste se niso nikamor premikale, časa pa tudi ni bilo prav veliko.
K sreči je na vsakem afriškem vlaku tudi nekaj rezervnega prostora za VIP (zelo pomembne osebe).
Belec ima v Afriki pogosto posebne pravice - malo zaradi gostoljubnosti do tujcev in pospeševanja turizma, malo kot ostanek spoštovanja do kolonialne gospode, v glavnem pa zaradi upanja na napitnino.
Na afriških vlakih je belcev zelo malo; na Tazari jih razen redkih popotnikov z nahrbtniki menda sploh ni. Odkorakala sva torej v pisarno za VIP. Uslužbenec je bil zelo prijazen, nama obljubil pomoč in naju napotil v pisarno “Inquiries”.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 2

Tazara (TAnzania - ZAmbia RAilways) je kitajski vlak in nima nobene povezave z drugimi afriškimi železnicami. »Prijateljski« Kitajci, ki so v večini afriških držav že praktično prevzeli oblast, so železnico zgradili v 70-ih letih od Dar es Salaama do zambijskih bakrenih rudnikov, da bi zmanjšali njihovo odvisnost od južnoafriškega železniškega sistema. Gradnja je takrat stala 400.000.000 $. Vendar pa je tedanja naftna kriza državo kmalu pripeljala v finančno krizo. Komaj so bili še sposobni vzdrževati železnico, ki od tedaj ne deluje niti približno tako uspešno kot v začetku.
Maxine me je prišla Zbudit že ob pol osmih. V nahrbtnik sem stlačil na pol posušeno perilo, ki sem ga bil opral prejšnji dan, in si navlekel še vlažne hlače. Vožnja z mestnim avtobusom je bila enako hitra in udobna kot vedno v Tanzaniji: komaj sva dihala na prepolnem avtobusu, vsak postanek pa se je vlekel v neskončnost. Za slabe tri kilometre sva porabila več kot uro.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Walter Wolf 1 - oddaja Popotnik

Walter Wolf 1 - oddaja Popotnik

Tanzanija: Zelo pomembni belci

Kupovanje kart za vlake v Afriki ni vedno najbolj preprosto.
...
Po soparnem dnevu smo sedeli na vrtu pred hotelom New Africa v Dar es Salaamu, kjer tujci in bogati domačini zvečer pijejo pivo. Pravzaprav je čudno, da prihajajo samo bogati domačini, saj ima pivo, podobno kot v Keniji, povsod isto ceno - v hotelih nič višjo kot v trgovinah. Najbrž si revnejši sploh ne upajo v tako imeniten hotel, ali pa jih vanj ne spustijo. Skupaj s petimi popotniki iz različnih držav smo izmenjavali izkušnje in načrte.
Sam sem bil namenjen proti jugu. Že prej sem izvedel, da v Zambijo ne vozi nobeden od (obupnih) tanzanijskih vlakov, pač pa “Tazara”, ki baje deluje brezhibno. Avstralka Maxine mi je povedala, da vlak vozi trikrat na teden in da je razprodan že za nekaj tednov vnaprej. Sama je hotela odpotovati naslednji dan, v ponedeljek, ob 11.30 proti Malaviju. Nameraval sem ostati še kak dan, a naslednji vlak, v sredo ob štirih zjutraj, mi ni preveč dišal, zato sem sklenil, da se ji pridružim. Tudi ona še ni imela karte in sklenila sva, da bova poskušala nekaj zblefirati.
Tokrat sem spal v precej manj umazanem hotelu kot prejšnji dan, kjer pa je bila soba še vedno zelo poceni. Ker pa je sob hitro zmanjkalo, smo si dvoposteljno sobo razdelili štirje. Izgubil sem žreb in spal na tleh. Tista dva na posteljah sta nama za podlogo na kamnitih tleh posodila svoji spalni vreči in iz solidarnosti (ne vem zakaj) nista uporabljala mrež zoper komarje, ki sta viseli nad posteljama.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Vlaki AFRIKA

Tudi v Afriki so vlaki počasni in poceni, so pa varnejši in udobnejši od večine cestnih vozil. Seveda pa so med vlaki ogromne razlike. Najboljši (in najdražji) so med drugim vlaki na jugu (Južnoafriški železniški sistem s »podaljški« v Namibijo, Botsvano in Zimbabve) in na severu celine (Egipt, Tunizija, Maroko), najslabši pa v najrevnejših in v politično nestabilnih državah.
Prvi razred (nekateri vlaki ga nimajo) je približno dvakrat dražji od avtobusa in je večinoma dovolj udoben – včasih celo klimatiziran. Drugi razred stane približno toliko kot avtobus, tretji razred pa je še polovico cenejši in vozovnic zanj ni treba rezervirati. Zato pa je v tretjem razredu včasih nepopisna gneča, na sedežih pogosto ni prevlek, manjkajo tudi žarnice, stranišča in steklo na oknih, kar je med mrzlimi nočnimi vožnjami včasih precej neprijetno.
Kupovanje kart za vlake v Afriki pa ni vedno najbolj preprosto...

prihodnjič: Janin Klemenčič: Tanzanija: Zelo pomembni belci

Baćina, Dalmacija

Foto: Janin

Vlaki LATINSKA AMERIKA

Dodaj napis

Vlaki so brez izjeme počasni, a veliko cenejši od avtobusov. Nekatere andske proge - predvsem med Argentino in Čilom - so speljane po neverjetni pokrajini, ki je nikar ne zamudi!
Eden od najbolj znanih je gotovo vlak, ki iz glavnega mesta Peruja vozi na Visoko planoto. Zračna razdalja med mestoma Lima in Huancayo, kjer se železnica konča, je slabih 200 km, vožnja pa traja kar dobrih 10 ur. Pa ne samo zato, ker so perujske železnice slabo organizirane, tiri pa vegasti in slabo vzdrževani. Perujci so napravili napako: hoteli so modernizirati svojo železnico, zato so kupili nove dizelske lokomotive, ki naj bi nadomestile stare na premog. Nastala pa je nepričakovana težava: na 5000 metrih je zrak že tako redek, da so te nove lokomotive izgubile skoraj vso svojo moč. Zato so zdaj prisiljeni uporabljati po dve naenkrat, ali pa eno, ki potuje temu primerno počasneje. Ponavadi to drugo...
Že po nekaj kilometrih se vlak začne vzpenjati na prve hribe, nadaljuje po strmih pobočjih in kamnitih gorskih kanjonih ter konča šele na dobrih petih kilometrih nadmorske višine. Soteske so tako ozke, da marsikje ni prostora, da bi vlak normalno zavijal. Zato so se odločili za podobno ukano, kot jo lahko vidiš tudi pri Darjeelingu v Himalaji: vlak se ustavi, kretničar zamenja tir, vlak pa naslednjih nekaj kilometrov vozi vzvratno. In tako izmenoma - malo naprej, malo nazaj - po ves dan cikcaka navkreber.
Najhitrejši in najdražji je Ferrobus, ki skoraj nima vmesnih postaj. Za njim si sledijo: rápido (hitri), expreso in mixto (mešanica med potniškim in tovornim) vlak. Prvi je zelo počasen in poceni, zadnji se ustavi na vsaki postaji in še marsikje vmes ter je neverjetno počasen in neverjetno poceni. V najrazvitejših državah (Argentina, Urugvaj...) zadnjih dveh skoraj ni več.

Potovanje v četrtem razredu 2

  Ko se je vlak ustavil ob našem delu postaje, je bil že nabito poln, pri vsakih vratih pa so vdirale še cele horde potnikov. Naš uslužbenec, ki smo ga v divjem metežu komaj izsledili, nam je skozi zamreženo okno s težavo izdavil, naj pohitimo, sicer ne bo mogel obdržati niti dveh sedežev. Dobre četrt ure je trajalo, da smo se s svojimi nahrbtniki pririnili do njega. Postalo nam je jasno, zakaj so vsa okna zaščitena z močnimi kovinskimi rešetkami.
Končalo se je tako, da smo se vso noč izmenjavali na edinih dveh sedežih (štirinajst potnikov je sedelo na prostoru za osem ljudi). Poskusili smo marsikaj: od sedenja na tleh z rokami in glavo na lesenem sedežu do spanja na ožjem, višjem prtljažniku tik pod stropom. Le-ta je bil širok slaba dva decimetra in si na njem lahko ležal samo na boku.
Ker se ni dalo spati, sva se s prijateljem odločila, da greva pogledat v sosednji vagon. Nekaj metrov sva se prebijala skozi obupno gnečo, potem pa sva - malo za šalo in malo za trening - mnogo hitreje napredovala tako, da sva skozi hodnik plezala po okenskih okvirjih kot opici - nad vsemi drugimi, ki so večinoma sedeli na tleh.
V poletni tropski vročini je med vožnjo pri odprtih oknih še nekako šlo, ko pa se je vlak ustavil - vsakokrat za več kot pol ure - tudi dihati ni bilo prav lahko. Eden od mojih sopotnikov je sredi noči prilezel izpod sedeža, kamor se je bil stlačil, in se pritožil, da ne more spati, ker mu znoj drugih potnikov kaplja na glavo.

Janin: Potovanje v četrtem razredu

V Indiji je razlika med tretjim in četrtim razredom vlaka med drugim v tem, da je tretji razred rezerviran, četrti pa ne. To je precej bolj pomembno, kot se morda zdi na prvi pogled. Pred leti sem se na našem prvem potovanju v Azijo s petimi prijatelji do Indije pripeljal s kombijem, ki smo ga kmalu po meji pustili v Amritsarju in se odločili, da bomo pot nadaljevali z vlakom. Do Delhija nas je čakala cela noč vožnje in ker smo varčevali z denarjem, smo seveda vzeli karte četrtega razreda.
Vlak še ni pripeljal na postajo in niti pomislili nismo, da do sedežev ne bi prišli brez težav. Pridružil se nam je železniški uslužbenec v precej razcapani uniformi z rdečim turbanom in nam ponudil, da bo za nekaj centov rezerviral naša mesta. Najprej se nam to ni zdelo prav nujno, ko pa le ni popustil, smo pod težo njegovih argumentov navsezadnje le privolili.
Indijce smo si predstavljali kot poduhovljene jogije, ki sedijo v meditativnem položaju, z obrazi obsijanimi od večne Svetlobe in Miru, ki se ne menijo za drugo kot za bogove ter za nirvano in ki z gandhijevsko potrpežljivostjo prenašajo vse posvetne tegobe. Naša predstava se je začela rahlo majati, še preden je pripeljal delhijski vlak. Ob divjem prerivanju, pretepanju in pobesnelem kričanju, ki je nastalo, ko se je razjarjena množica pognala v boj za sedeže, pa bi zbledela tudi kosovska bitka.
(se nadaljuje)

Vlaki v Indiji 2

Še pomembnejša kot kategorija vlaka je v Indiji širina koloseka. Poleg ozkotirnih železnic namreč veljata dva glavna standarda. Pri širokotirni (broad gauge - izg.: geidž) so tračnice veliko bolj razmaknjene kot pri nas. Ti vlaki so hitri in zanesljivi. Na več kot polovici indijskih tirov pa je razmak metrski (metre gauge). Pri teh so vagoni ožji, starejši in bistveno manj udobni. Ti vlaki so tudi več kot dvakrat počasnejši od širokotirnih, zato se v državi Rajasthan in skoraj povsod po južni Indiji bolj splača razmišljati o avtobusu kot o vlaku. Poleg tega pa uporabljajo še nekaj vrst drugih, večinoma ozkotirnih kolosekov.

Po zgledu evropskega Interraila so Indijci uvedli svoj “Indrail”, ki omogoča neomejeno potovanje z vlakom. Cene pa so kar nekajkrat višje kot če bi karte kupovali sproti: mesečna vozovnica v drugem razredu stane 75 US$, v prvem 175 US$, v air-con pa 350 US$. Kljub ceni ga marsikdo kupi, saj potniku prihrani precej sitnosti, prerivanja in čakanja na rezervacije.
V Indiji so železniške postaje stalno bivališče za cele množice brezdomcev, vlaki pa pravi poligon za prodajalce, čistilce čevljev in pojoče berače. Ker je tudi idealno mesto za srečanja in pogovore z domačini, je vlak ena od izkušenj, ki je v Indiji nihče ne bi smel izpustiti.
(se nadaljuje)
tekst: Janin