Z AGENCIJO: 12 Skozi Madžarsko do Zagreba

 Pred avstrijsko mejo so šli Štajerci vprašat vodnika, ali bi lahko izstopili že v Mariboru.

Nekaj časa so motovilili, potem pa le sporočili, da ne bo šlo.

Zakaj ne?

Ker ne gremo skozi Maribor.

Kako da ne?

Ker ne gremo skozi Avstrijo, ampak skozi Madžarsko do Zagreba.

Zakaj pa ne?

Ker avtobus mestnega prometa vendar ne more voziti po avstrijskih avtocestah!

In zakaj so prej rekli, da gremo skozi Avstrijo?

Mislili so, da ne bomo opazili razlike.

Janin

Z AGENCIJO: 11 Razmajan Mestni Avtobus

 Vodnik je obljubil, da se bo potrudil in nam organiziral čim lepšega, da bi se malo odkupil za vse sitnosti, ki smo jih preživeli.

Ob uri odhoda nas je razveselil razmajan avtobus mestnega potniškega prometa z lesenimi sedeži in naslonjali do polovice hrbta.

Pred avstrijsko mejo so šli Štajerci vprašat vodnika, ali bi lahko izstopili že v Mariboru.

Janin (se nadaljuje)

Z AGENCIJO Krkonoši 10

 Muzikanti so čez dan toliko popili, da ob desetih že niso bili več sposobni igrati.

Na njihov ojačevalec smo priključili enega od naših walkmanov in potem so imeli mir pred nami.

Ko se je bližal čas našega odhoda, smo izvedeli, da bomo izlet brez jasnega vzroka podaljšali za en dan!?

Za pot nazaj nam je manjkal en avtobus - tisti, ki je odpeljal nezadovoljne goste iz prvega mesta. Dogovorili smo se, da bo Hrvate odpeljal avtobus, ki je ostal, v Slovenijo (da ne bo treba prek Zagreba) pa bo odpeljal drug, ki ga bodo najeli na Češkem.

Janin (se nadaljuje)

Z AGENCIJO 9 Korenjaki V Oguljenih Domačih Oblačilih

 Izvedeli smo, da bo za obljubljeno silvestrsko zabavo skrbel tričlanski ansambel, kake druge zabave pa ne bo. Že popoldne so se iz jedilnice razlegli živahni ritmi dixielanda. Našli smo tri korenjake v oguljenih domačih oblačilih – vsak drugačnih: flanelaste srajce, jope in trenirke – ki so si s plastičnimi natikači, dajali dober ritem na betonskih tleh.

Mislili smo, da bodo zvečer oblekli kaj drugega, pa niso.

Glasbenih želja nikakor niso hoteli/ znali upoštevati, saj so igrali le dixieland in nobene druge glasbe. No, k sreči so že popoldne toliko popili, da ob desetih že niso bili več sposobni igrati.

Janin (se nadaljuje)

Z AGENCIJO Krkonoši 8 Brez Hribov In Snega

 Na večerjo je bilo vsak dan treba priti ob 17.30h in ne pet minut pozneje, saj so imele natakarice in kuharice ob 18.00h primestni avtobus, ki ga niso smele zamuditi. Ponoči je v hotelu od vsega osebja ostal samo receptor, ki je tudi določal, kateri TV program bomo gledali istočasno v vseh sobah, saj so imeli le en satelitski dekoder. Zelo je bil nejevoljen, če nam ni bilo všeč njegovo klikanje po programih.

Tretji dan se je eden od naših dveh avtobusov moral vrniti v prvo letovišče, saj so tamkajšnji gostje pobesneli in se hoteli nemudoma vrniti v Zagreb, ker v zanikrnem meglenem mestecu, brez hribov in snega, razen brezplačne savne in maserja, ni bilo niti ene zanimivosti.

Janin (se nadaljuje)

Z AGENCIJO: Krkonoši 7 Dva Fotelja

 Odšli smo nazaj do recepcije, kjer pa je vodnik že poskušal pomiriti najmanj dvajset besnih gostov, ki so imeli isto težavo. Izvedeli smo, da sta v vsaki sobi dva fotelja, ki ju je mogoče raztegniti v ležišče.

Do ceste smo vsak dan morali pešačiti po hribu dol in gor; smučišče, kamor nas je vozil naš avtobus, pa je bilo oddaljeno še nekaj kilometrov. 

No, k sreči je vsaj tam bilo nekaj snega. Kadar je bilo lepo vreme (kar pa je bilo k sreči le dvakrat), je bilo treba na vsako vožnjo z žičnico čakati dobri dve uri, sicer pa manj.

Janin (se nadaljuje)

Z AGENCIJO Krkonoši 6 Skozi Savno

 V hotelu je bilo kajenje prepovedano in kadilci so morali vsakokrat skozi savno skozi stranska vrata ven in potem skozi glavni vhod v kadilnico.

V hotelu so nam pojasnili, da bomo, namesto v obljubljenih dvoposteljnih sobah, nastanjeni v štiriposteljnih, ker se nas je premalo odločilo, da bi ostali v prvem kraju. Nekateri so protestirali, drugi pa smo se dogovorili, kdo bo s kom v sobi, in vzeli ključe. Ko pa smo prišli v sobe, smo ugotovili, da so le-te kljub vsemu dvoposteljne.

Janin (se nadaljuje)

Z AGENCIJO: Krkonoši 5 Zmagovito Priropotal

 Po dolgem čakanju je na traktorju zmagovito priropotal naš vodnik s prtljago in nas odvedel do majhne osamljene sodobnejše zgradbe, ki je bila v prejšnjih časih verjetno protokolarno letovišče za manj zahtevno češko socialistično elito.

Zemeljska pot, nobene ceste, nobene druge hiše. Še vedno nobenega snega.

Skozi vhodni prostor ni bilo mogoče vstopiti v hotel; v ta prostor si lahko prišel samo od zunaj, saj je bil namenjen kadilcem. Zato smo vedno morali vstopati in izstopati skozi savno.

Janin (se nadaljuje)

Krkonoši 4 Pri »Okićenem Boru« Desno

 Naš vodnik je za pol ure nekam izginil in nam končno prišel povedat, da bo treba do našega hotela deset minut pešačiti navkreber, saj avtobus ne more po strmi in ozki poti.

Pri »okičenem boru« naj zavijemo desno in pred hotelom počakamo nanj, ki nam bo medtem poskušal organizirati prevoz prtljage od avtobusa do hotela.

Po dvajsetminutnem vzpenjanju po kozji poti, smo na hribu res zagledali rastočo smreko, okrašeno s tremi rdečimi žarnicami, niti približno pa se nam ni sanjalo, katera od oddaljenih redkih hiš bi lahko bila naš hotel, saj na nobeni ni bilo nobenega napisa.

Janin (se nadaljuje)

Krkonoši 3 Pet Ur Do “Bližnjega” Središča

 V prvem hotelu je ostalo samo kakih petnajst starejših Zagrebčanov, ki so bili po nočni vožnji že krepko utrujeni, pa tudi sicer jim ni bilo toliko do smučanja.

Vsi drugi smo z obema avtobusoma nadaljevali pot po blatnih stranskih cestah skozi številne dolgočasne vasice. Ker nihče ni natančno vedel, kam gremo, smo dvakrat tudi malo zašli. Do naslednjega “bližnjega” smučarskega središča smo prišli čez dobrih pet ur, okrog sedmih zvečer.

Avtobus je ustavil ob cesti, kjer ni bilo nobenega naselja. Samo nekakšna manjša nenaseljena delavnica.

Janin (se nadaljuje)