Dubrovnik, Dalmacija

foto: Janin

Janin Klemenčič: Zelo pomembni belci 6

Že zgodaj zjutraj se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki naj bi odpeljal tisti dan. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.
Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji kot drugi. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.

(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 5

Po še nekaj obiskih različnih postajnih “inštanc” se je zgodba končno le začela razreševati. Najinemu policaju sem dal denar za karte in že čez nekaj minut jih je prinesel. Le zakaj tega ni storil že prej? Ležalnik drugega razreda za dva dni vožnje je stal 399 šilingov - tri dolarje. Imenitno!
Maxine je dobila karto tretjega razreda. Veljala je samo 70 šilingov, a Maxine se je ni prav razveselila. Trije dnevi v tretjem razredu niso nekaj, česar bi se človek posebno veselil. Ko bova na vlaku - so svetovali - naj se oglasiva pri senior conductor - višjem sprevodniku, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Takemu obetu nisva prav zaupala, a več na postaji ni bilo mogoče storiti.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Zelo pomembni belci 4

Tam so nama povedali, da se bo zame v moškem kupeju morda našla karta, za Maxine pa za enkrat še ne. Prijazni vipovec je res kmalu po tistem prišel vprašat, kako nama gre, potem pa policaju, ki je stal v bližini, naročil, naj nama pomaga.
Policaj se je prerinil k eni od blagajn in čez čas je dobil listek, s katerim naj bi se oglasila pri sosednji blagajni. Z njegovo pomočjo sem se mimo cele vrste zdrenjal do okenca. Pred mano je bil samo še uniformiran možak, ki se je tudi vrival, a neuspešno.
Potem se kake pol ure ni zgodilo nič. Uniformirani je bil še vedno pred mano, jaz pa sem opazoval uslužbenca, ki je prodajal karte in prihajal do spoznanja, zakaj se vrste nikamor ne premikajo. Njegova sistematična počasnost je bila občudovanja vredna. Najprej je izpolnil štiri vrstice na vsaki vozovnici, potem zabeležil karto v knjigo in še na poseben spisek, nakar je na zadnjo stran karte prilepil listek in izpolnil še tega. Vse je počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki fazi svojega vzvišenega opravila kar lep čas počivati. Obupal sem in šel.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 3

Postaja je bila nabito polna ljudi. Kmalu je postalo jasno, da so vse vozovnice, razen tistih za tretji razred, res že zdavnaj razprodane in da nimava nobene možnosti, da prideva do njih po redni poti. Odprtih je bilo osem blagajn in pri vsaki je čakalo kakih deset ljudi. Vrste se niso nikamor premikale, časa pa tudi ni bilo prav veliko.
K sreči je na vsakem afriškem vlaku tudi nekaj rezervnega prostora za VIP (zelo pomembne osebe).
Belec ima v Afriki pogosto posebne pravice - malo zaradi gostoljubnosti do tujcev in pospeševanja turizma, malo kot ostanek spoštovanja do kolonialne gospode, v glavnem pa zaradi upanja na napitnino.
Na afriških vlakih je belcev zelo malo; na Tazari jih razen redkih popotnikov z nahrbtniki menda sploh ni. Odkorakala sva torej v pisarno za VIP. Uslužbenec je bil zelo prijazen, nama obljubil pomoč in naju napotil v pisarno “Inquiries”.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 2

Tazara (TAnzania - ZAmbia RAilways) je kitajski vlak in nima nobene povezave z drugimi afriškimi železnicami. »Prijateljski« Kitajci, ki so v večini afriških držav že praktično prevzeli oblast, so železnico zgradili v 70-ih letih od Dar es Salaama do zambijskih bakrenih rudnikov, da bi zmanjšali njihovo odvisnost od južnoafriškega železniškega sistema. Gradnja je takrat stala 400.000.000 $. Vendar pa je tedanja naftna kriza državo kmalu pripeljala v finančno krizo. Komaj so bili še sposobni vzdrževati železnico, ki od tedaj ne deluje niti približno tako uspešno kot v začetku.
Maxine me je prišla Zbudit že ob pol osmih. V nahrbtnik sem stlačil na pol posušeno perilo, ki sem ga bil opral prejšnji dan, in si navlekel še vlažne hlače. Vožnja z mestnim avtobusom je bila enako hitra in udobna kot vedno v Tanzaniji: komaj sva dihala na prepolnem avtobusu, vsak postanek pa se je vlekel v neskončnost. Za slabe tri kilometre sva porabila več kot uro.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Walter Wolf 1 - oddaja Popotnik

Walter Wolf 1 - oddaja Popotnik

Tanzanija: Zelo pomembni belci

Kupovanje kart za vlake v Afriki ni vedno najbolj preprosto.
...
Po soparnem dnevu smo sedeli na vrtu pred hotelom New Africa v Dar es Salaamu, kjer tujci in bogati domačini zvečer pijejo pivo. Pravzaprav je čudno, da prihajajo samo bogati domačini, saj ima pivo, podobno kot v Keniji, povsod isto ceno - v hotelih nič višjo kot v trgovinah. Najbrž si revnejši sploh ne upajo v tako imeniten hotel, ali pa jih vanj ne spustijo. Skupaj s petimi popotniki iz različnih držav smo izmenjavali izkušnje in načrte.
Sam sem bil namenjen proti jugu. Že prej sem izvedel, da v Zambijo ne vozi nobeden od (obupnih) tanzanijskih vlakov, pač pa “Tazara”, ki baje deluje brezhibno. Avstralka Maxine mi je povedala, da vlak vozi trikrat na teden in da je razprodan že za nekaj tednov vnaprej. Sama je hotela odpotovati naslednji dan, v ponedeljek, ob 11.30 proti Malaviju. Nameraval sem ostati še kak dan, a naslednji vlak, v sredo ob štirih zjutraj, mi ni preveč dišal, zato sem sklenil, da se ji pridružim. Tudi ona še ni imela karte in sklenila sva, da bova poskušala nekaj zblefirati.
Tokrat sem spal v precej manj umazanem hotelu kot prejšnji dan, kjer pa je bila soba še vedno zelo poceni. Ker pa je sob hitro zmanjkalo, smo si dvoposteljno sobo razdelili štirje. Izgubil sem žreb in spal na tleh. Tista dva na posteljah sta nama za podlogo na kamnitih tleh posodila svoji spalni vreči in iz solidarnosti (ne vem zakaj) nista uporabljala mrež zoper komarje, ki sta viseli nad posteljama.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Vlaki AFRIKA

Tudi v Afriki so vlaki počasni in poceni, so pa varnejši in udobnejši od večine cestnih vozil. Seveda pa so med vlaki ogromne razlike. Najboljši (in najdražji) so med drugim vlaki na jugu (Južnoafriški železniški sistem s »podaljški« v Namibijo, Botsvano in Zimbabve) in na severu celine (Egipt, Tunizija, Maroko), najslabši pa v najrevnejših in v politično nestabilnih državah.
Prvi razred (nekateri vlaki ga nimajo) je približno dvakrat dražji od avtobusa in je večinoma dovolj udoben – včasih celo klimatiziran. Drugi razred stane približno toliko kot avtobus, tretji razred pa je še polovico cenejši in vozovnic zanj ni treba rezervirati. Zato pa je v tretjem razredu včasih nepopisna gneča, na sedežih pogosto ni prevlek, manjkajo tudi žarnice, stranišča in steklo na oknih, kar je med mrzlimi nočnimi vožnjami včasih precej neprijetno.
Kupovanje kart za vlake v Afriki pa ni vedno najbolj preprosto...

prihodnjič: Janin Klemenčič: Tanzanija: Zelo pomembni belci

Baćina, Dalmacija

Foto: Janin