Policaj se je prerinil k eni od blagajn in čez čas je dobil listek, s katerim naj bi se oglasila pri sosednji blagajni. Z njegovo pomočjo sem se mimo cele vrste zdrenjal do okenca. Pred mano je bil samo še uniformiran možak, ki se je tudi vrival, a neuspešno.
Potem se kake pol ure ni zgodilo nič. Uniformirani je bil še vedno pred mano, jaz pa sem opazoval uslužbenca, ki je prodajal karte in prihajal do spoznanja, zakaj se vrste nikamor ne premikajo. Njegova sistematična počasnost je bila občudovanja vredna. Najprej je izpolnil štiri vrstice na vsaki vozovnici, potem zabeležil karto v knjigo in še na poseben spisek, nakar je na zadnjo stran karte prilepil listek in izpolnil še tega. Vse je počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki fazi svojega vzvišenega opravila kar lep čas počivati. Obupal sem in šel.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)