Potovanje v četrtem razredu 2

  Ko se je vlak ustavil ob našem delu postaje, je bil že nabito poln, pri vsakih vratih pa so vdirale še cele horde potnikov. Naš uslužbenec, ki smo ga v divjem metežu komaj izsledili, nam je skozi zamreženo okno s težavo izdavil, naj pohitimo, sicer ne bo mogel obdržati niti dveh sedežev. Dobre četrt ure je trajalo, da smo se s svojimi nahrbtniki pririnili do njega. Postalo nam je jasno, zakaj so vsa okna zaščitena z močnimi kovinskimi rešetkami.
Končalo se je tako, da smo se vso noč izmenjavali na edinih dveh sedežih (štirinajst potnikov je sedelo na prostoru za osem ljudi). Poskusili smo marsikaj: od sedenja na tleh z rokami in glavo na lesenem sedežu do spanja na ožjem, višjem prtljažniku tik pod stropom. Le-ta je bil širok slaba dva decimetra in si na njem lahko ležal samo na boku.
Ker se ni dalo spati, sva se s prijateljem odločila, da greva pogledat v sosednji vagon. Nekaj metrov sva se prebijala skozi obupno gnečo, potem pa sva - malo za šalo in malo za trening - mnogo hitreje napredovala tako, da sva skozi hodnik plezala po okenskih okvirjih kot opici - nad vsemi drugimi, ki so večinoma sedeli na tleh.
V poletni tropski vročini je med vožnjo pri odprtih oknih še nekako šlo, ko pa se je vlak ustavil - vsakokrat za več kot pol ure - tudi dihati ni bilo prav lahko. Eden od mojih sopotnikov je sredi noči prilezel izpod sedeža, kamor se je bil stlačil, in se pritožil, da ne more spati, ker mu znoj drugih potnikov kaplja na glavo.

Janin: Potovanje v četrtem razredu

V Indiji je razlika med tretjim in četrtim razredom vlaka med drugim v tem, da je tretji razred rezerviran, četrti pa ne. To je precej bolj pomembno, kot se morda zdi na prvi pogled. Pred leti sem se na našem prvem potovanju v Azijo s petimi prijatelji do Indije pripeljal s kombijem, ki smo ga kmalu po meji pustili v Amritsarju in se odločili, da bomo pot nadaljevali z vlakom. Do Delhija nas je čakala cela noč vožnje in ker smo varčevali z denarjem, smo seveda vzeli karte četrtega razreda.
Vlak še ni pripeljal na postajo in niti pomislili nismo, da do sedežev ne bi prišli brez težav. Pridružil se nam je železniški uslužbenec v precej razcapani uniformi z rdečim turbanom in nam ponudil, da bo za nekaj centov rezerviral naša mesta. Najprej se nam to ni zdelo prav nujno, ko pa le ni popustil, smo pod težo njegovih argumentov navsezadnje le privolili.
Indijce smo si predstavljali kot poduhovljene jogije, ki sedijo v meditativnem položaju, z obrazi obsijanimi od večne Svetlobe in Miru, ki se ne menijo za drugo kot za bogove ter za nirvano in ki z gandhijevsko potrpežljivostjo prenašajo vse posvetne tegobe. Naša predstava se je začela rahlo majati, še preden je pripeljal delhijski vlak. Ob divjem prerivanju, pretepanju in pobesnelem kričanju, ki je nastalo, ko se je razjarjena množica pognala v boj za sedeže, pa bi zbledela tudi kosovska bitka.
(se nadaljuje)

Vlaki v Indiji 2

Še pomembnejša kot kategorija vlaka je v Indiji širina koloseka. Poleg ozkotirnih železnic namreč veljata dva glavna standarda. Pri širokotirni (broad gauge - izg.: geidž) so tračnice veliko bolj razmaknjene kot pri nas. Ti vlaki so hitri in zanesljivi. Na več kot polovici indijskih tirov pa je razmak metrski (metre gauge). Pri teh so vagoni ožji, starejši in bistveno manj udobni. Ti vlaki so tudi več kot dvakrat počasnejši od širokotirnih, zato se v državi Rajasthan in skoraj povsod po južni Indiji bolj splača razmišljati o avtobusu kot o vlaku. Poleg tega pa uporabljajo še nekaj vrst drugih, večinoma ozkotirnih kolosekov.

Po zgledu evropskega Interraila so Indijci uvedli svoj “Indrail”, ki omogoča neomejeno potovanje z vlakom. Cene pa so kar nekajkrat višje kot če bi karte kupovali sproti: mesečna vozovnica v drugem razredu stane 75 US$, v prvem 175 US$, v air-con pa 350 US$. Kljub ceni ga marsikdo kupi, saj potniku prihrani precej sitnosti, prerivanja in čakanja na rezervacije.
V Indiji so železniške postaje stalno bivališče za cele množice brezdomcev, vlaki pa pravi poligon za prodajalce, čistilce čevljev in pojoče berače. Ker je tudi idealno mesto za srečanja in pogovore z domačini, je vlak ena od izkušenj, ki je v Indiji nihče ne bi smel izpustiti.
(se nadaljuje)
tekst: Janin

Z vlakom po Indiji

Ozkotirna železnica- Darjeeling v indijski Himalaji.

Potovanje z vlakom po Indiji je prava znanost in popotniki potrebujejo kar nekaj časa, da prodrejo v vse finese tega zapletenega sistema.
Pred nekaj leti so se po Indiji potniki lahko vozili kar v petih različnih razredih: v četrtem si sedel na deski, v tretjem si na deski lahko ležal, v prvem in drugem so bili ležalniki podobni našim, nad vsemi pa je kraljeval Air-Con (klimatizirani) razred.
Danes so razmere podobne, le da sta uradno samo dva razreda, ki pa imata več kategorij. Zdajšnji drugi razred je lahko rezerviran (nekoč tretji), ali pa ne (nekoč četrti) in nima ločenih kupejev. Ekspresni (brzi) vlaki so praviloma za dva razreda boljši kot potniški, kar pomeni, da v ekspresnih ni več lesenih sedežev, prvi razred v potniškem pa je tako udoben, kot tretji v ekspresnem. Pri potniških vlakih ni nenavadno, če se polovica potnikov prevaža na strehi.
(se nadaljuje)

tekst: Janin 

VLAKI v Vzhodni AZIJI

Vzhodna Azija:
•        Mongolija, razen transibirske, skoraj nima železnic.
•        V Severni Koreji vlaki vozijo podobno kot na Kitajskem.
•        V Južni Koreji in na Tajvanu so dobro organizirani in precej dragi.
•        Na Japonskem so odlično organizirani in zelo dragi. Za razdaljo 500 km boš v najcenejšem in najpočasnejšem vlaku plačal okrog 80 dolarjev, za 1000 km 120 dolarjev, za vožnjo z najhitrejšim “Shikansenom” pa boš odštel kar dvakrat toliko.

Vlaki na Kitajskem:
Vlaki so najboljši način potovanja po Kitajski. Na vlakih vedno lahko dobiš hrano, v vsakem vagonu pa lahko dobiš tudi prekuhano vodo, kar je na Kitajskem zelo pomembno.
Slaba stran kitajskih vlakov so zvočniki, ki nikoli ne utihnejo.

Potuješ lahko v štirih razredih. Ker pa je Kitajska država brez razredov, se imenujejo drugače: trdi sedež (hard seat), mehki sedež, trdo ležišče, mehko ležišče (soft bed). 
•        Vagoni s “trdimi sedeži” (največkrat so vseeno tapecirani) so umazani, neudobni in napolnjeni do zadnjega kotička. Vozovnice nimajo rezervacij, so veljavne več dni (npr. za 1000 - kilometrsko vožnjo tri dni, za 2200 km pa sedem dni) in dovoljujejo vmesne postanke.
•        Mehki sedež stane enako kot trdo ležišče, vendar jih praviloma ni na nočnih vlakih.
•        V oddelkih brez vrat je šest trdih ležišč, ki pa so dovolj udobna - dobil boš tudi odejo, rjuhe in blazino. Če je mogoče, vzemi srednje ležišče. Na zgornjem si preblizu zvočnikov, na spodnjem pa ne boš imel miru pred ljudmi, ki bodo hoteli sedeti na tvoji postelji.
•        Mehko ležišče je eno od štirih v luksuznem klimatiziranem kupeju s čipkastimi zavesami in lončnicami. Celo zvočnik lahko izključiš.
Rezervacije: Karte lahko kupiš štiri dni vnaprej v agencijah in v turističnih servisih, ki so navadno v večjih hotelih. Svoje storitve zaračunavajo in so zelo počasni, ker morajo pač nekoga poslati, da čaka v vrsti namesto tebe. Sam lahko storiš isto hitreje in ceneje na postaji na dan potovanja ali večer pred tem, vendar boš čakal do onemoglosti in tvegaš, da bo kart zmanjkalo.
(se nadaljuje)
tekst: Janin

VLAKI V AZIJI

Bližnji in Srednji vzhod
Vlaki vozijo povsod razen v Afganistanu, vendar je železniški promet slabo razvit in mednarodnih povezav je malo; trenutno samo med Turčijo in Iranom ter med Turčijo, Sirijo in Jordanijo.

Večino železnic so zgradili zaradi strateških in ekonomskih razlogov, zato so jih pozneje mnogo ukinili, ali pa prevažajo le tovore. Med Iranom in Pakistanom ni povezave.
V Turčiji so vlaki razpadli in zelo počasni, v drugih državah tega območja pa precej boljši.

Jugovzhodna Azija
Vlake boš našel v Maleziji, Tajski, Vietnamu, Mjanmaru in v Indoneziji (samo na Javi).
Tisti na Tajskem in v Maleziji so pogosti in udobni, a precej počasni. Imajo tri razrede: cena višjega je približno dvakrat višja od cene nižjega. Kljub temu boš v spalniku zelo težko našel ležišče, če ga ne boš rezerviral dva tedna vnaprej.
V Vietnamu in Mjanmaru so vlaki zelo počasni in v zelo slabem stanju. Cena za tujce je bila do petkrat višja kot za domačine, a v Vietnamu se je zdaj že znižala.
V Indoneziji so vlaki dobri in poceni. Izogibaj se lokalnim potniškim vlakom, če imaš rad hitrost in udobje.
(se nadaljuje)
tekst: Janin

Interrail

Pri železnici lahko kupiš karto, ki velja za neomejeno število voženj po 30 evropskih državah (razen Albanije in nekdanje SZ).

Cene kart največkrat vključujejo tudi železniške trajekte na otoke in prek prelivov (Britanija, Skandinavija, Sicilija...), odvisne pa so od starosti in od števila con, ki jih zajemajo. Starejši od 26 let naj k ceni prištejejo še približno 30 %, seniorji nad 60 let pa 20%.

Pred leti je taka karta veljala brez omejitev en mesec po Evropi in po nekaterih bližnjih azijskih ter afriških sredozemskih državah,

potem so železničarji Evropo razdelili na osem con (A. - Britanija in Irska, B. - Skandinavski polotok, C. - Danska, Nemčija, Švica, Avstrija, D. - Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Hrvaška, E. - Francija, Beneluks, F. - Španija, Portugalska, Maroko, G. - Turčija, Grčija, Italija, Slovenija, H. - Romunija, Bolgarija, Srbija, Črna gora, Makedonija),

zdaj pa lahko kupiš »globalno« karto, ki velja 15, 22, ali 30 dni, ali pa karte za posamezne države. Te veljajo nekaj dni znotraj enega meseca in v drugem razredu stanejo 33 EUR /77 EUR v majhnih državah ali 126 EUR /194 EUR v Nemčiji, Franciji in Britaniji za tri/osem dni.

Cene »globalnih« kart:

	mladi	odrasli		seniorji
Veljavnost:	2. razred	2. razred	1. razred	2. razred	1. razred
15 dni	€279	€399	€599	€359	€539
22 dni	€309	€469	€704	€422	€633
1 mesec	€399	€599	€899	€539	€809
5 dni v 10 dneh	€159	€249	€374	€224	€336
10 dni v 22 dne	€239	€359	€539	€323	€485

(se nadaljuje)

tekst: Janin 

VLAKI v Avstraliji in Evropi

Tudi v AVSTRALIJI vlaki niso posebno poceni – večinoma so 30-40% dražji od zasebnih avtobusov. So zelo počasni in zato niso posebno popularni. Če boš karto kupil dovolj zgodaj, lahko računaš na do 40%, če imaš izkaznico avstralskega študenta, pa celo 50% popusta.

Cene avstralskih prepustnic so podobne ameriškim: 575 A$ boš plačal za 14-dnevno, 900 A$ pa za 30-dnevno karto. Lahko pa kupiš tudi »Austrail Flexipass«, ki šteje dneve potovanja in velja šest mesecev. Za 475 A$ boš lahko osem dni prebil na vlakih, za 685 A$ pa štirinajst dni. Vse prepustnice so namenjene samo tujcem in morajo biti kupljene pred prihodom v Avstralijo. 

V EVROPI

Če je debelina tvoje denarnice omejena, je vlak tudi priročno mesto za spanje. Dve evropski mesti, ki sta med seboj oddaljeni za eno noč vožnje, si lahko izmenoma ogleduješ več dni, vmes pa vsakič brezplačno prespiš na vlaku.

V Evropi lahko izbiraš med celo vrsto popustov; vprašaj pri železniških informacijah, ali pobrskaj po internetu. Najbolj znana sta Interrail in BIJ.

Billet International de Jeunesse (BIJ) omogoča 30 do 50% popusta v drugem razredu pri enosmernih vozovnicah za mlajše od 26 let. 

(se nadaljuje)
tekst: Janin 

vlaki V ZDA IN KANADI

V ZDA IN KANADI imajo vlaki dolgo tradicijo in mnogi nostalgiki čutijo do njih posebno privrženost. To pa ne pomeni, da se z njimi prav pogosto vozijo. Potnikov je zelo malo in železnice živijo predvsem od tovornega prometa. Vozovnice so zato precej drage, težko pa se je pogovarjati o normalnih cenikih. Cena, ki jo boš izvedel na okencu se bo le redko ujemala s tisto, jo Amtrak objavlja na svoji spletni strani. Na splošno pa velja, da bo cena tem nižja, čim prej boš rezerviral karto. Običajna karta (ne povratna) iz New Yorka bo stala 163 $ do Miamija (27 ur vožnje), 239$ pa do Los Angelesa (66 ur):

         Pri naših agencijah se pozanimaj za »USA Rail Pass«, ali za »International Gateway Fare«, lahko pa ga kupiš tudi pri Amtraku v Ameriki, če pokažeš svoj potni list. Ponujajo neomejeno vožnjo za 15 oz. 30 dni. 30 dnevna karta v visoki sezoni bo stala 540$, v nizki pa 375$, 15 dnevna pa približno 100$ manj. Regionalne prepustnice (npr: daljni zahod, vzhodna obala…) so približno 200$ cenejše.

         Kanadske prepustnice so cenejše za tretjino, če si mlajši od 24 let, pa za polovico.
(se nadaljuje)
tekst: Janin 

VLAKI V RAZVITIH DRŽAVAH

VLAKI V RAZVITIH DRŽAVAH so večinoma udobni, točni in relativno dragi. V nekaterih državah (v Italiji, Španiji, Portugalski in v večini vzhodnoevropskih držav) so sicer nekaj cenejši, a žal so mimo časi, ko smo na Sicilijo potovali za 12 »jurjev«. Zato se splača pozanimati za različne popuste in prepustnice - "travel passe": Nekatere cenene prepustnice za vlake (podobno kot za avtobuse in letala) namreč lahko kupiš samo v drugih državah pred potovanjem samim; pri nas lahko dobiš, npr., prepustnice za Avstralijo/Ameriko, tako kot lahko oni samo doma kupijo Europass in Eurail (Evropejci pa žal ne), ki v Evropi deluje podobno kot pri nas kupljeni Interrail. Veljajo največkrat za en mesec ali dva. Potniki, mlajši od 26 let, bodo, na splošno, potovali precej ceneje kot starejši.
(se nadaljuje)
tekst: Janin