VLAKI V RAZVITIH DRŽAVAH

VLAKI V RAZVITIH DRŽAVAH so večinoma udobni, točni in relativno dragi. V nekaterih državah (v Italiji, Španiji, Portugalski in v večini vzhodnoevropskih držav) so sicer nekaj cenejši, a žal so mimo časi, ko smo na Sicilijo potovali za 12 »jurjev«. Zato se splača pozanimati za različne popuste in prepustnice - "travel passe": Nekatere cenene prepustnice za vlake (podobno kot za avtobuse in letala) namreč lahko kupiš samo v drugih državah pred potovanjem samim; pri nas lahko dobiš, npr., prepustnice za Avstralijo/Ameriko, tako kot lahko oni samo doma kupijo Europass in Eurail (Evropejci pa žal ne), ki v Evropi deluje podobno kot pri nas kupljeni Interrail. Veljajo največkrat za en mesec ali dva. Potniki, mlajši od 26 let, bodo, na splošno, potovali precej ceneje kot starejši.
(se nadaljuje)
tekst: Janin

Prednosti in pomanjkljivosti vlakov 3

•    Vlaki so praviloma manj pogosti kot avtobusi, posebno v Afriki; včasih samo dva ali trije na teden.
•    Premikajo se lahko samo po tračnicah; če je na tirih ovira, ni poti naokrog.
•    Vlaki so pogosto prenatrpani.
•    Brez vidnega razloga cele ure stojijo na postajah ali pred signali.
•    Postaje so redkejše in včasih težko dostopne iz centra mesta.
•    Življenja ob cestah si z vlaka ne boš kaj dosti ogledal.
•    V velikih mestih je pogosto več železniških postaj (južna, vzhodna...), ki niso povezane in so navadno daleč vsaksebi.
•    Karte večinoma prodajajo samo na postaji.

Prednosti in pomanjkljivosti vlakov 2

•    Avtobus mora do postaje pogosto zaviti krepko z glavne ceste, vlak pa potuje naravnost.
•    Na vlaku nisi prikovan na sedež, lahko se sprehodiš do sopotnikov in po hodniku, pogosto tudi do vagona - restavracije.
•    V kupeju imaš mizico, sopotniki ti sedijo nasproti, z njimi se laže pogovarjaš in igraš igre za preganjanje dolgčasa.
•    Stranišča so relativno udobna in lahko dostopna.
•    Kadar vlak ni poln, se na praznih sedežih lahko udobno zlekneš in zadremaš.
•    Ker je vožnja bolj gladka kot pri potovanju z avtobusom, boš z vlaka laže fotografiral.
•    Pogosto je železnica speljana više kot cesta, zato je razgled lepši.
•    Najcenejši hoteli so navadno v bližini železniških postaj.
•    Na avtobusu boš (razen izjem) zaman iskal spalnike in ležalnike (couchettes).
•    Na vlakih z lahkoto srečuješ in spoznavaš ljudi.
(se nadaljuje)

Potovanje z vlakom

Potovanje z vlakom pa se od dežele do dežele zelo razlikuje:
•    V razvitih državah so vlaki večinoma točni, hitri in udobni.
•    V državah Tretjega sveta so sicer najcenejši, zato pa marsikje krepko zamujajo, tudi po več kot deset ur, so prenatrpani in neskončno počasni.
•    Izjemi sta Indija in Kitajska - tam so vlaki cenejši ter bistveno hitrejši in udobnejši od avtobusov.
•    Ponekod - npr. v Mjanmaru - so za tujce nekajkrat dražji kot za domačine.

Prednosti in pomanjkljivosti vlakov
Tako kot vsako prevozno sredstvo ima tudi vlak svoje vroče privržence in besne nasprotnike. Preden se odločiš, na katero stran boš stopil, razmisli o naslednjih dejstvih:
•    Med potjo vlaka ne ovirajo druga vozila, saj mu zapornice omogočajo prednost pred vsemi.
•    Postaje vlaka so redkejše, zato potuje hitreje kot avtobus.

POTOVANJE Z VLAKOM

Potovanje z vlaki je odlična priložnost za spoznavanje drugih popotnikov in iskanje družbe. Če si se na potovanje odpravil sam, kar je tudi najbolj zanimivo, najbrž ne boš hotel samevati. Poleti so vsi vlaki po Evropi polni nahrbtnikarjev, ki potujejo z Interrailom. Tudi oni iščejo družbo, podobno kot ti, zato si nikar ne delaj nikakršnih problemov: preprosto se usedi v kupe, kjer boš na prtljažniku videl kak nahrbtnik, in začni pogovor, kot da ste že stari znanci.
V eksotičnih državah je med popotniki prevažanje z vlakom eden najbolj priljubljenih načinov potovanja, saj je to - podobno kot pri avtobusih - priložnost za spoznavanje domačinov in dežele na kar najbolj neposreden način. V državah Tretjega sveta so vlaki prava premična tržnica. Na vsaki postaji čakajo desetine prodajalcev, ki sistematično oblegajo vse vagone - eni od znotraj, drugi s perona. Prodajajo predvsem hrano in pijačo, največkrat pridelano ali skuhano kar doma. Če pričakujejo, da bo na vlaku kaj turistov, prodajajo tudi kakšne spominke.

Na dveh in na treh kolesih

Taksiji niso vedno razkošna vozila, kot si morda predstavljaš. Marsikje so to razpadla in obtolčena vozila, ki komaj še zaslužijo svoje ime. Prav tako ni nujno, da so to vedno ravno avtomobili.
V Aziji in v Afriki se boš poceni prevažal s tuc-tucom, ki je križanec med vespo in triciklom. V njem je prostora za dva potnika, pogosteje pa se jih prevaža po pet in več. V Indiji mu pravijo motorikša.

“Motoconcho” je srednjeameriški izum, ki ti bo pogosto prav prišel: motorno kolo, ki deluje kot taksi, je pa bistveno cenejše.

V Afriki te bodo ponekod - predvsem na nikogaršnjem ozemlju med mejama - naložili na prtljažnik bicikla (včasih oblazinjen) in te peljali do meje.

Rikša je trikolesni taksi na nožni pogon, ki je še vedno zelo pogost marsikje v južni in vzhodni Aziji - predvsem v Indiji. Na Kubi mu pravijo »Bicitaxi«.

Taksibus

V večini držav Tretjega sveta se boš pogosto prevažal tudi v manjših vozilih, ki funkcionirajo kot avtobusi. Največkrat bodo to kombiji, večji avtomobili in predelani kamioneti. So bistveno cenejši od taksijev, malo dražji od avtobusov in vozijo na krajše razdalje.
Pogosto nadomeščajo tudi mestni potniški promet. Največkrat imajo spredaj na šipi napisano, na kateri poti vozijo - kot npr: Moste - Žale - Center - Vič, ponekod (npr. v Iranu) pa moraš stati ob cesti in vsakemu vpiti, kam bi rad. Če gre tja, se bo ustavil. Podobno kot avtobusi ta vozila odpeljejo šele, ko so polna; v večini primerov dobesedno “polna”.
Na raznih koncih sveta imajo taka vozila različna imena: v Turčiji se imenujejo “dolmuš”, v Keniji “matatu”, v latinski Ameriki “publico”, na Jamajki “robot”, v Dominikanski republiki se manjši imenujejo “carro”, večji pa “gua gua”, na Haitiju “tap tap”, v Tanzaniji “dalla dalla”, na Filipinih “jeepney”, marsikje pa kar “taxi” ali “bus”.

Čarter
Marsikje lahko take taksibuse najameš kar z voznikom vred - tudi za nekaj dni. Če vas bo dovolj, bo tak prevoz celo cenejši od avtobusa. V Indoneziji se taka storitev imenuje “čarter”.

TAKSI IN SORODNIKI

Da bi popotnik uporabljal taksi, je slišati kar malo bogokletno. Na drugi strani pa je res, da je to včasih edini izhod iz zagat in se je pač treba odločiti zanj. Poleg tega so taksiji ponekod resnično poceni. Seveda poišči čim več sopotnikov, da si boste delili stroške. Pred vožnjo se vedno dogovori za ceno, da ne boš presenečen. Pri sebi imej dovolj drobiža - zviti taksist ga “ne bo imel”. V Egiptu se mi je zgodilo, da je tak zvitež zahteval dvojno dogovorjeno tarifo, češ da se mora peljati še nazaj.
Včasih bo treba vzeti taksi za pot od letališča do mesta, saj marsikje na letališčih ni avtobusov, razdalja pa je pogosto nekaj deset kilometrov. Vseeno se včasih splača odpešačiti do najbližje ceste in tam poiskati cenejši prevoz. Marsikje so taksiji na letališču bistveno dražji, kot tisti v mestu.
Enako se ti bo dogajalo pri prehajanju meje: zadnji avtobus te bo odložil nekaj kilometrov pred njo, drugega prevoza pa ni. Pri ljudeh se pozanimaj, koliko kilometrov je res do meje in kakšna je normalna tarifa, saj ti bodo taksisti praviloma lagali.

Janin Klemenčič: Gringo na svetleči poti 4

Šli smo nazaj do tovornjaka in čez čas sklenili, da še ne bomo obupali. Prva delegacija ponižnih potnikov se je od glavnega šefa vrnila z dolgim nosom. Po petnajst minutah se je do pisalne mize na drugi strani zapornic odpravil naš šofer. Tudi on se ni dosti bolje odrezal. Tretja sva bila na vrsti midva, kot edina predstavnika gringovske rase. Medtem ko sem vojakom na široko predaval o tradicionalno imenitnih odnosih med našima državama in o svojih neagresivnih turističnih namenih, so pritisnile še senjore s polcilindri na glavah in tulečimi otroki na hrbtu.
Žandarjem navsezadnje pač ni preostalo drugega, kot da popustijo in najdejo kompromisno rešitev: dva oborožena vojaka bosta šla z nami skozi najbolj nevarno področje in izstopila čez slabo uro. Kako sta prišla nazaj, ne vem, še manj pa mi je jasno, kako se je naslednji dan vrnil naš tovornjak.
Ob sedmih zvečer, ko bi morali že zdavnaj priti na cilj, je sonce zašlo in zrak se je zelo hitro shladil. Skoraj polnoč je bilo, ko smo na pol zmrznjeni parkirali v Andahuaylasu. Končno postelja po dveh dneh brez spanja, pa še manj kot dva dolarja za oba! To, da v sobi temperatura ni bila veliko nad ničlo in da v hotelu - kot ponavadi - ni bilo vode, me ni preveč prizadelo. Veliko bolj žalostno je bilo, da bo avtobus proti Cuzcu odpeljal že ob pol šestih zjutraj. Spet bomo premalo spali.
Ko smo zjutraj odhajali, je bila še noč. Luže so bile še zmrznjene, suha trava pa prekrita s slano. Neverjetno kako je avtobus udoben v primerjavi s tovornjakom. Pravi užitek je sedeti na pravem sedežu in skozi šipo gledati v svet.

Perujski avtobusi: Gringo na svetleči poti 3

Na eni od kontrol sva se morala vpisati v knjigo. V zadnjem mesecu in pol je šlo tam mimo samo pet gringov: trije Švicarji in dva Španca.
Murphyjev zakon deluje brez napake: stvari nikoli ne gredo tako slabo, da ne bi mogle iti še slabše.
“Kam pa greš?” se je oficir zadrl na našega voznika. Pisarno je imel kar na cesti: njegova miza se je tu počutila bolje kot pa v zaprašeni kolibi. “Ali ti nisem že prejšnji teden povedal, da tukaj do nadaljnjega ni nobenega prehoda več?
“Vsi dol s tovornjaka!” se je obrnil proti nam in nisem se mogel načuditi, kako strumno so vsi začeli skakati dol in brskati po culah ter vleči ven svoje dokumente.
“Najbrž bomo morali nazaj,” mi je pojasnil sopotnik, ko sem ga vprašal, zakaj so vsi tako zaskrbljeni. Upal sem, da se moti, kajti drugega za drugim so nas spuščali skozi zapornico ter zelo natančno pregledovali papirje in pisali sezname. Trajalo je skoraj uro. Spet smo čepeli na drugi strani in upali, da bodo naprej spustili še tovornjak. Vendar namesto odrešilnega: “A delante!” je naše upe pokopal uničujoč: “Atrás! - Nazaj!”
Krasno! Čaka nas najmanj tri dni vožnje nazaj do Lime, potem pa lahko šele začnem svojo pot!
(se nadaljuje)