Drugi terminal

Iz Ljubljane priletimo v München. Pogledamo na monitor. Letalo proti Nairobiju leti ob 21.45h, kot je bilo predvideno. In kje so vrata B27?

Skupaj gremo tja, da se potem ne bo kdo izgubil. Vse v redu, kmalu se bo začelo vkrcanje. Gremo pred tem še malo po Duty free šopih. 

Ni še posebno pozno, a letališče je že precej zapuščeno. Veliko trgovin je že zaprtih. Eh - brez veze - gremo raje kar v letalo. 

Prvi gre s svojo karto že skozi kontrolo, pri drugem pa se zatakne:

»Trenutek, saj vi sploh ne letite s tem letalom!«

»Kako da ne, saj je na tabli napisan izhod B27.«

»Ja, ampak vi letite z Emirati, ne pa z Lufthanso.« 
»V Nairobi? Ob isti uri?«

»Ja«

Uslužbenka išče odtrgano karto.

Ja­nin

(se nadaljuje)

Bin Laden 3 Nihče od sopotnikov ni terorist.

Bomo zdaj imeli malo miru? 
Težka bo. Treba bo ven iz stavbe, potem pa v prvo nadstropje in še enkrat noter. 

Pogledamo v potne liste: odobrili so nam vstop v državo za 90 dni. Le zakaj, saj imamo samo tehnični postanek! Ste že potrdili karte? Nazaj dol in v vrsto! Čez dobre pol ure smo spet zgoraj. V vrsto: kontrola prtljage in policijska kontrola! Počasi se pomikamo skozi labirint. Ure dol, čevlje dol! Seveda je treba spet rentgensko pregledati prtljago. Ko končamo, je že skrajni čas za »boarding«. Po trgovinah bomo letali kdaj drugič.

Letalo ima precej zamude, saj vkrcavanje poteka predolgo. Debele tri ure nismo delali drugega, kot stali v vrstah. Imamo pa varen občutek: zdaj vemo, da nihče od sopotnikov ni terorist.

Ja­nin

(se nadaljuje)

Polinezija in Bin Laden 2

Še bolje - z veseljem se bomo malo sprehodili po letališču in morda izvem še kaj zanimivega o parfumih. Od nepremičnega sedenja nas že vse boli. Izvemo, da bo postanka kar za tri ure. Le kaj bomo počeli?

Najprej skozi rentgensko kontrolo. Vse je treba poslati skozi »mašino«: torbe, suknjič, uro, vsebino žepov. Dva pošljejo nazaj: tudi čevlji morajo skozi rentgen. 

Počasi gre; kontrolorka pri monitorju je zelo natančna. Tekoči trak pomika naprej in nazaj.

Policijski pregled: dva kartona je treba izpolniti. Ali ste član mednarodne teroristične organizacije? Kolikokrat ste bili v ZDA že zaprti in zakaj? Naokrog visijo plakati: Prepovedano se je zafrkavati na račun kontrole. Če bo kdo v šali izjavil, da ima v žepu bombo, ali da je bratranec Osame Bin Ladena, ga bodo aretirali in sodno preganjali. 

Neskončno počasi se pomikamo skozi s trakovi označen labirint. Vsakemu strojno posnamejo prstni odtis obeh kazalcev in fotografirajo obraz.

Ja­nin

(se nadaljuje)

Polinezija in Bin Laden

Gogi 5 

Naša nesrečnika pa sta kot nadomestilo dobila še en polni penzion v luksuznem hotelu v Madridu in vsak po 600 evrov. Ko sta naslednji dan prispela v Limo, kjer smo ju morali čakati, nista hotela nič slišati o kaki delitvi odškodnine.

*** 

Polinezija in Bin Laden

Ko priletimo v Pariz, se že malo mrači. Že v nekaj minutah smo skozi kontrolo. Lepo je biti član privilegirane Unije. Razgubimo se po prodajalnah duty-free robe. Pred poletom v Polinezijo imamo še vedno dovolj časa za prodajanje zijal po pijačah, knjigah, absurdno dragih kristalih, tehnični robi in parfumih. Kljub strokovnim razlagam prijateljic še vedno ne najdem nobenega, ki bi mi bil bolj všeč od naravnega ženskega vonja. Tudi njihove trditve, da bi slepo sledile moškemu, ki bi dišal po Brutu 66, me ne prepričajo. 

Čeprav je Jumbo Jet strahotno velik, smo prej kot v dveh urah od prihoda v Pariz že spet v zraku.

Čez dvanajst ur imamo še postanek v Los Angelesu. Vsi moramo ven iz letala.

Ja­nin

(se nadaljuje)

Gogi 4 Brezplačna rekreacija

Kaj pa če bi ponj šla Katarina? Časa je malo in če se ne bom mogel vrniti, bom še sam ostal v Evropi. In kaj bo potem storila skupina? 

Nista bila navdušena nad predlogom.

Prometa je bilo neverjetno veliko in vsaka kontrola se je vlekla neskončno dolgo. Ko sem končno v nepregledni množici našel znanca in dobil nesrečni »pasoš« in se obrnil nazaj, je bilo do odhoda letala ravno še dobro uro. Ali mi bo sploh uspelo? Še dvakrat na podzemsko železnico, še štiri kilometre dirke po letaliških stavbah, še štirikrat skozi počasne kontrole!

In kaj sem izvedel, ko sem z zmagoslavno dvignjenim potnim listom prisopihal do naših dveh nesrečnežev? Ves trud je bil zaman, saj sta prebukirana – zaradi prepozne prijave zdaj ni več prostih mest na letalu in kljub vsemu bosta priletela 24 ur za nami!!!

Stvar pa ima tudi svetlo plat. Letalo sem kljub vsemu še ujel in dirko lahko jemljem kot brezplačno rekreacijo.

Ja­nin

(se nadaljuje)

Gogi 3 Slaba novica

Ta dan Gogiju in Katarini res ni bil naklonjen: na letališču v Madridu smo ugotovili, da so njuno prtljago nekje izgubili, na letališkem avtobusu, ki nas je peljal do hotela, pa je zmanjkalo prostora ravno zanju.

Zjutraj sta prtljago sicer dobila, izvedela pa sta, da je oče v Benetkah srečal skupnega znanca, ki je bil prav tako namenjen v Limo. Namesto stevardesi je potni list izročil kar njemu. Slaba novica zame: po potni list bom moral v mednarodni del letališča. To pa ni kar tako. Letališče v Madridu je eno največjih v Evropi in je razdeljeno v dva sklopa letaliških stavb. Najprej je treba skozi vse policijske in carinske kontrole, nato na drugo stran ogromne stavbe, v drugo klet, tam na podzemsko železnico do drugega terminala, v tretje nadstropje še večje stavbe, še enkrat skozi vse kontrole, potem pa poldrugi kilometer daleč (ob občasni pomoči tekočih pločnikov) do izstopnega portala, kjer je čakal znanec s potnim listom.

Kaj pa če bi ponj šla Katarina?

Ja­nin

(se nadaljuje)

Gogi 2 Pozabljeni potni list

Ali naj se kar odpovesta potovanju? 

Kaj pa ekspresna pošta? V pisarni DHL so rekli, da ga do jutri sicer lahko dostavijo do Dunaja, ne pa do Madrida. Drugih poletov do naslednjega dne ni. Pač pa ima Iberia zjutraj let iz Benetk, ki prileti v Madrid dve uri pred našim poletom.

Gogi bi se lahko vrnil z enim od avtov, ki so nas pripeljali, in odpotoval naslednji dan, a plačati bi bilo treba kar visok dodatek na ceno vozovnice, pa še preostali del skupine bi s tem zadržal za en dan. Tudi to, da bi njegovo dekle odšlo brez njega, mu ni posebno dišalo. 

Ko smo skupaj rešetali možnosti, se je pojavilo še precej zanimivih teoretičnih rešitev in nazadnje je padla odločitev: oba gresta z nami v Madrid, potni list pa bo Gogijev oče zjutraj peljal v Benetke. Tam ga bo predal stevardesi, ki ga nam bo že nekako izročila na letališču.

Ja­nin 

(se nadaljuje) 

Gogi

Pozabljeni potni list

»Nekaj strašnega se mi je zgodilo!« mi na Dunaju s prepadenim obrazom sporoči Gogi, eden od sopotnikov. 

Tudi takrat smo bili namenjeni v Peru. 

»Mislil sem, da je Katarina zapakirala moj potni list, pa je zapakirala samo svojega. Na, potem se pa zanesi na ženske!« Nerodna reč. Potni list je pač edina stvar, ki jo na potovanju res nujno potrebuješ.

Bilo nas je deset. S tremi avtomobili smo se pripeljali na Dunaj. Od tam naj bi leteli v Madrid, na stroške Iberije prespali, in dopoldne poleteli proti Južni Ameriki. Do poleta je bilo še nekaj ur, a prepozno da bi nekdo pripeljal nesrečni potni list iz Ljubljane. Do Madrida sicer lahko letita z osebno izkaznico, naprej pa ne bo šlo. Tudi kakega potrdila, ki bi začasno nadomestilo potni list, se ne bo dalo dobiti. Ali naj se kar odpovesta potovanju?

Ja­nin

(se nadaljuje)

Greš z nami? KAM LETOS ZA 1. MAJ?

Letos smo za prvi maj izbrali 3 možnosti:

Bližnji vzhod: Jordanija in Izrael - 8 dni, 1.349,00 €.  

Južna Azija: Šrilanka in Dubaj, 11 - 13 dni, 1.599,00 €. 

Južna Amerika: Peru in Bolivija, 15 dni, 3.699,00 € 

Potovanja so turistična, torej so relativno udobna in je vključeno vse po programu.
Dobri hoteli in hrana, udobni prevozi, vključene vstopnine, lokalni vodniki, vodenje v slovenščini.

Prijavi se čim prej, ker bodo kasneje cene višje.

če te zanima, se mi javi na: jjjjanin@gmail.com

Poleti pa na kakšno od popotniških potovanj; 
sami si bomo sproti izbirali prenočišča in hrano;
nekam, kjer bo veliko sonca, še več eksotike in nič monsuna:

- Indonezija- 1280 eur, 2/ 3 tedne

- Indijski Tibet- 1080 eur, 2/ 3 tedne

Izgubljena prtljaga 3 Kdaj boš obupal?

Leta 2008 nas je 13 z nizozemskim KLM potovalo v Peru. Čeprav smo prtljago čekirali skupaj, je iz neznanega razloga eden od nas svojo prtljago na letališču v Limi dobil, ostali pa ne. Po dolgem čakanju in povpraševanju smo izvedeli. Ostala je v Evropi in dobili jo bomo naslednji dan. Vzrok neznan. Ne samo da smo na letališču izgubili dve uri, da smo izpolnili vse potrebne formularje: dobili nismo niti odškodnine, niti majice, niti brivnika. Pojasnili so nam, da so se pravilniki spremenili. Ko se vrnemo v domovino, gremo lahko k predstavniku letalske družbe in poskušamo dobiti kako odškodnino.

Ker sem vodil skupino, sem pač moral napisati pritožbo, a tudi od tedaj je minilo že precej let, pa se še nič ni zgodilo. Očitno je ta tehnika kar učinkovita: tistim, ki so najbolj tečni vrnejo nekaj malega, velika večina pa prej obupa.