Tanzanija: Zelo pomembni belci 10

Namesto ob 14.30 smo torej odpeljali ob 17.30. Edina dva prosta sedeža sta bila polomljena, od njune prevleke pa je ostalo samo nekaj krp. Še vedno bolje kot nič. Malo pred sončnim zahodom sva ob zemljevidu rešetala najino preteklo in prihodnje potovanje. Sam sem bil po slapovih namenjen v zimbabvijski Matabele, on pa v botsvanski Okavango.
Pristopilo je oko postave. Po kratkem zaslišanju naju je opozorilo, da so naju prijavili zaskrbljeni potniki. Povedali so mu, da se nekaj meniva v sumljivi nemščini in pri tem gledava na zemljevid. Raje naj se pogovarjava v angleščini.
Najbrž so sklepali, da načrtujeva, kako bova napadla in zavzela Viktorijine slapove ali pa kar vso Zambijo.
Janin Klemenčič 

Tanzanija: Zelo pomembni belci 9

Zambija: Na javnem mestu ne glej na zemljevid 

Izvedel sem, da iz Lusake proti jugu ta dan ni več nobenega avtobusa, vlak pa odpelje šele ob pol treh. Poglejmo kako bo z avtoštopom. Do odcepa na jug sem prišel, ko je bila ura že dvanajst. V naslednjih dveh urah sta mi ustavila dva kamioneta. Eden me je vabil v kabino, drugi na keson, a z obema bi se peljal samo nekaj sto metrov daleč. Slabo kaže.
Bližal se je čas odhoda vlaka in odšel sem na železniško postajo. Tam sem na tleh ob steni odkril popotnika z nahrbtnikom – prvega belca po nekaj dneh - nemškega študenta, ki mi je povedal, da ima vlak v Livingstone uro zamude. Če bi vedel, da bodo zamudo potem še dvakrat podaljšali za eno uro, bi šel nazaj štopat, tako pa sem ostal na tleh pri Wolfgangu in skupaj sva preklinjala afriške železnice.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 8

Potovanje z vlakom po manj razvitih afriških državah je počasno. Tazara je sicer hitrejša in sodobnejša kot tanzanijski nacionalni vlaki, a še vedno ima človek občutek, da imajo železničarji in potniki preveč časa in da skušajo vožnjo nekako raztegniti. Vasi, v katerih smo se ustavljali, so večinoma brez elektrike in brez cest. Prihod vlaka, ki pripelje samo dvakrat ali trikrat na teden, je zato eden od najbolj zabavnih dogodkov, ki se vaščanom sploh kdaj pripetijo.
Vsakokrat so tako mladi in stari pridirjali na postajo še preden se je vlak sploh ustavil. Nekateri so potnikom prodajali sadje in kuhano koruzo, drugi pa so predvsem opazovali. Še največ zanimanja je bilo za naše štiri bele glave, ki so se včasih prikazale na oknih. Če sem skozi okno pomolil fotoaparat, so tisti, v katere sem ga usmeril, okamneli, drugi pa so se podvizali, da ne bi po nesreči sprožil, še preden bi tudi oni prišli na posnetek. Strojevodja, ki pri vsej tej pozornosti seveda ni mogel kar na hitro odpeljati iz vasi, je vsak postanek še malo razvlekel.

Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 7

Ker sprevodnik še ni našel najinih mest, sva šla medtem čakat v tretji razred. Bil je pester, kot povsod v državah Tretjega sveta. Nepopisna gneča, vik in krik, velike košare ter vreče zelenjave in sadja, koze, ovce, psi, šopi za noge zvezanih kokoši, tuleči otroci in še marsikaj. Zanimivo za kakšno uro, ne pa za tri dni. Sedežev seveda nisva dobila.
Vlak se je hitro vzpenjal in iz nižinske džungle smo prehajali v značilno afriško savano.
Izkazalo se je, da VIP v resnici kar dobro deluje. Popoldne sva že sedela v kupeju, v drugem razredu. Vozili smo se skozi nacionalni park Selous. Počutil sem se, kot da gledam naravoslovno oddajo na televiziji. Travnata stepa se je izmenjavala z redko subtropsko hosto, precej gosto posejano z več metrov visokimi termitnjaki. Od visoke divjadi smo videli samo nekaj žiraf in bivolov, tem več pa je bilo gazel, svinj bradavičark in najrazličnejših ptic.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Dubrovnik, Dalmacija

foto: Janin

Janin Klemenčič: Zelo pomembni belci 6

Že zgodaj zjutraj se je v postajnem poslopju vila dolga vrsta čakajočih, ki so hoteli na edini vlak, ki naj bi odpeljal tisti dan. Ker sva bila tako in tako kandidata za rezervirana mesta, se nisva prav trudila s stanjem v vrsti. Ko so končno odprli vrata na peron, se je začela divja dirka proti vlaku in bitka za sedeže, ki sva jo raje izpustila in si jo ogledala z varne razdalje. Zamuda niti ni bila prehuda - dobro uro.
Moj kupe je bile sicer poln žensk in otrok, vendar so nama obljubili, da bova kmalu oba dobila svoje mesto. Obiskat sva šla edina preostala belca na vlaku, Novozelandčana, ki sva ju spoznala že na postaji. Priborila sta si celo mesti v prvem razredu, ki je skoraj dvakrat dražji kot drugi. V kupeju so štiri ležišča namesto šest, sicer pa je tam manj prostora in svetlobe kot v drugem.

(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 5

Po še nekaj obiskih različnih postajnih “inštanc” se je zgodba končno le začela razreševati. Najinemu policaju sem dal denar za karte in že čez nekaj minut jih je prinesel. Le zakaj tega ni storil že prej? Ležalnik drugega razreda za dva dni vožnje je stal 399 šilingov - tri dolarje. Imenitno!
Maxine je dobila karto tretjega razreda. Veljala je samo 70 šilingov, a Maxine se je ni prav razveselila. Trije dnevi v tretjem razredu niso nekaj, česar bi se človek posebno veselil. Ko bova na vlaku - so svetovali - naj se oglasiva pri senior conductor - višjem sprevodniku, ki ji bo vozovnico verjetno lahko zamenjal za karto drugega razreda. Takemu obetu nisva prav zaupala, a več na postaji ni bilo mogoče storiti.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Zelo pomembni belci 4

Tam so nama povedali, da se bo zame v moškem kupeju morda našla karta, za Maxine pa za enkrat še ne. Prijazni vipovec je res kmalu po tistem prišel vprašat, kako nama gre, potem pa policaju, ki je stal v bližini, naročil, naj nama pomaga.
Policaj se je prerinil k eni od blagajn in čez čas je dobil listek, s katerim naj bi se oglasila pri sosednji blagajni. Z njegovo pomočjo sem se mimo cele vrste zdrenjal do okenca. Pred mano je bil samo še uniformiran možak, ki se je tudi vrival, a neuspešno.
Potem se kake pol ure ni zgodilo nič. Uniformirani je bil še vedno pred mano, jaz pa sem opazoval uslužbenca, ki je prodajal karte in prihajal do spoznanja, zakaj se vrste nikamor ne premikajo. Njegova sistematična počasnost je bila občudovanja vredna. Najprej je izpolnil štiri vrstice na vsaki vozovnici, potem zabeležil karto v knjigo in še na poseben spisek, nakar je na zadnjo stran karte prilepil listek in izpolnil še tega. Vse je počel s tako napihnjeno pomembnostjo, da je moral po vsaki fazi svojega vzvišenega opravila kar lep čas počivati. Obupal sem in šel.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 3

Postaja je bila nabito polna ljudi. Kmalu je postalo jasno, da so vse vozovnice, razen tistih za tretji razred, res že zdavnaj razprodane in da nimava nobene možnosti, da prideva do njih po redni poti. Odprtih je bilo osem blagajn in pri vsaki je čakalo kakih deset ljudi. Vrste se niso nikamor premikale, časa pa tudi ni bilo prav veliko.
K sreči je na vsakem afriškem vlaku tudi nekaj rezervnega prostora za VIP (zelo pomembne osebe).
Belec ima v Afriki pogosto posebne pravice - malo zaradi gostoljubnosti do tujcev in pospeševanja turizma, malo kot ostanek spoštovanja do kolonialne gospode, v glavnem pa zaradi upanja na napitnino.
Na afriških vlakih je belcev zelo malo; na Tazari jih razen redkih popotnikov z nahrbtniki menda sploh ni. Odkorakala sva torej v pisarno za VIP. Uslužbenec je bil zelo prijazen, nama obljubil pomoč in naju napotil v pisarno “Inquiries”.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)

Tanzanija: Zelo pomembni belci 2

Tazara (TAnzania - ZAmbia RAilways) je kitajski vlak in nima nobene povezave z drugimi afriškimi železnicami. »Prijateljski« Kitajci, ki so v večini afriških držav že praktično prevzeli oblast, so železnico zgradili v 70-ih letih od Dar es Salaama do zambijskih bakrenih rudnikov, da bi zmanjšali njihovo odvisnost od južnoafriškega železniškega sistema. Gradnja je takrat stala 400.000.000 $. Vendar pa je tedanja naftna kriza državo kmalu pripeljala v finančno krizo. Komaj so bili še sposobni vzdrževati železnico, ki od tedaj ne deluje niti približno tako uspešno kot v začetku.
Maxine me je prišla Zbudit že ob pol osmih. V nahrbtnik sem stlačil na pol posušeno perilo, ki sem ga bil opral prejšnji dan, in si navlekel še vlažne hlače. Vožnja z mestnim avtobusom je bila enako hitra in udobna kot vedno v Tanzaniji: komaj sva dihala na prepolnem avtobusu, vsak postanek pa se je vlekel v neskončnost. Za slabe tri kilometre sva porabila več kot uro.
Janin Klemenčič:
(se nadaljuje)