Prvih nekaj ur sem med divjo vožnjo stal, se z vsemi štirimi držal za ograjo in za osrednji drog ter zavidljivo gledal sopotnike, ki so sedeli na svojih vrečah in culah. Meni je bilo mojega nahrbtnika žal. Dva sta sedela na vrečah riža nad tovornjakovo kabino. Ko so mi pozneje noge začele odpovedovati, sem si prizadeval sedeti na zviti spalni vreči. Vendar pa je tovornjak tako nemarno poskakoval po kamniti cesti, da moj sedež ni hotel držati ritma z njim in mi sedenje ni najbolje uspevalo. Šele po nekaj urah sem na hitro zasedel mesto na vreči riža nad kabino, s katere se je nespametno umaknil eden od domačinov. Moj položaj je bil sicer zelo labilen, a vseeno neskončno bolj udoben kot prej, čeprav sem se moral držati z vsemi štirimi.
Včasih smo s kamnite zavili na zemeljsko pot. Tam nas je sicer manj premetavalo, ampak enkrat se nam je to krepko maščevalo. Več kot dvajset minut smo porivali tovornjak naprej in nazaj, preden smo ga izkopali iz blata.
Policijske kontrole sem počasi zasovražil. V vsaki vasi je bila zapornica, kjer smo se ustavili. Voznikov pomočnik je vsakokrat uslužno tekel v kolibo, kjer je bil policijski ali vojaški generalštab, potem pa se ponavadi dolgo dolgo ni zgodilo nič. Le pomočnik je sem ter tja spet pritekel in odtekel, ker je oblast zahtevala še kakšen velepomemben papir.
Navsezadnje se je primajala še njegova visokost, gospod Dežurni funcionario (v precej posvaljkani uniformi), nas zaničljivo premerila, se malo znesla nad enim ali dvema kmetoma, se še malo važila okrog šoferja, nas pustila nekaj minut čakati, potem pa je končno le milostljivo pomignila, mi pa smo hvaležno odropotali naprej mimo še dveh ali treh grdogledih stražarjev. Ker so vasi tam zgoraj k sreči precej redke, smo vedeli, da bo vsaj naslednje pol ure mir.
(se nadaljuje)
