Prednosti in pomanjkljivosti vlakov 2

•    Avtobus mora do postaje pogosto zaviti krepko z glavne ceste, vlak pa potuje naravnost.
•    Na vlaku nisi prikovan na sedež, lahko se sprehodiš do sopotnikov in po hodniku, pogosto tudi do vagona - restavracije.
•    V kupeju imaš mizico, sopotniki ti sedijo nasproti, z njimi se laže pogovarjaš in igraš igre za preganjanje dolgčasa.
•    Stranišča so relativno udobna in lahko dostopna.
•    Kadar vlak ni poln, se na praznih sedežih lahko udobno zlekneš in zadremaš.
•    Ker je vožnja bolj gladka kot pri potovanju z avtobusom, boš z vlaka laže fotografiral.
•    Pogosto je železnica speljana više kot cesta, zato je razgled lepši.
•    Najcenejši hoteli so navadno v bližini železniških postaj.
•    Na avtobusu boš (razen izjem) zaman iskal spalnike in ležalnike (couchettes).
•    Na vlakih z lahkoto srečuješ in spoznavaš ljudi.
(se nadaljuje)

Potovanje z vlakom

Potovanje z vlakom pa se od dežele do dežele zelo razlikuje:
•    V razvitih državah so vlaki večinoma točni, hitri in udobni.
•    V državah Tretjega sveta so sicer najcenejši, zato pa marsikje krepko zamujajo, tudi po več kot deset ur, so prenatrpani in neskončno počasni.
•    Izjemi sta Indija in Kitajska - tam so vlaki cenejši ter bistveno hitrejši in udobnejši od avtobusov.
•    Ponekod - npr. v Mjanmaru - so za tujce nekajkrat dražji kot za domačine.

Prednosti in pomanjkljivosti vlakov
Tako kot vsako prevozno sredstvo ima tudi vlak svoje vroče privržence in besne nasprotnike. Preden se odločiš, na katero stran boš stopil, razmisli o naslednjih dejstvih:
•    Med potjo vlaka ne ovirajo druga vozila, saj mu zapornice omogočajo prednost pred vsemi.
•    Postaje vlaka so redkejše, zato potuje hitreje kot avtobus.

POTOVANJE Z VLAKOM


Potovanje z vlaki je odlična priložnost za spoznavanje drugih popotnikov in iskanje družbe. Če si se na potovanje odpravil sam, kar je tudi najbolj zanimivo, najbrž ne boš hotel samevati. Poleti so vsi vlaki po Evropi polni nahrbtnikarjev, ki potujejo z Interrailom. Tudi oni iščejo družbo, podobno kot ti, zato si nikar ne delaj nikakršnih problemov: preprosto se usedi v kupe, kjer boš na prtljažniku videl kak nahrbtnik, in začni pogovor, kot da ste že stari znanci.
V eksotičnih državah je med popotniki prevažanje z vlakom eden najbolj priljubljenih načinov potovanja, saj je to - podobno kot pri avtobusih - priložnost za spoznavanje domačinov in dežele na kar najbolj neposreden način. V državah Tretjega sveta so vlaki prava premična tržnica. Na vsaki postaji čakajo desetine prodajalcev, ki sistematično oblegajo vse vagone - eni od znotraj, drugi s perona. Prodajajo predvsem hrano in pijačo, največkrat pridelano ali skuhano kar doma. Če pričakujejo, da bo na vlaku kaj turistov, prodajajo tudi kakšne spominke.

Na dveh in na treh kolesih


Taksiji niso vedno razkošna vozila, kot si morda predstavljaš. Marsikje so to razpadla in obtolčena vozila, ki komaj še zaslužijo svoje ime. Prav tako ni nujno, da so to vedno ravno avtomobili.
V Aziji in v Afriki se boš poceni prevažal s tuc-tucom, ki je križanec med vespo in triciklom. V njem je prostora za dva potnika, pogosteje pa se jih prevaža po pet in več. V Indiji mu pravijo motorikša.

“Motoconcho” je srednjeameriški izum, ki ti bo pogosto prav prišel: motorno kolo, ki deluje kot taksi, je pa bistveno cenejše.

V Afriki te bodo ponekod - predvsem na nikogaršnjem ozemlju med mejama - naložili na prtljažnik bicikla (včasih oblazinjen) in te peljali do meje.

Rikša je trikolesni taksi na nožni pogon, ki je še vedno zelo pogost marsikje v južni in vzhodni Aziji - predvsem v Indiji. Na Kubi mu pravijo »Bicitaxi«.

Taksibus


V večini držav Tretjega sveta se boš pogosto prevažal tudi v manjših vozilih, ki funkcionirajo kot avtobusi. Največkrat bodo to kombiji, večji avtomobili in predelani kamioneti. So bistveno cenejši od taksijev, malo dražji od avtobusov in vozijo na krajše razdalje.
Pogosto nadomeščajo tudi mestni potniški promet. Največkrat imajo spredaj na šipi napisano, na kateri poti vozijo - kot npr: Moste - Žale - Center - Vič, ponekod (npr. v Iranu) pa moraš stati ob cesti in vsakemu vpiti, kam bi rad. Če gre tja, se bo ustavil. Podobno kot avtobusi ta vozila odpeljejo šele, ko so polna; v večini primerov dobesedno “polna”.
Na raznih koncih sveta imajo taka vozila različna imena: v Turčiji se imenujejo “dolmuš”, v Keniji “matatu”, v latinski Ameriki “publico”, na Jamajki “robot”, v Dominikanski republiki se manjši imenujejo “carro”, večji pa “gua gua”, na Haitiju “tap tap”, v Tanzaniji “dalla dalla”, na Filipinih “jeepney”, marsikje pa kar “taxi” ali “bus”.

Čarter
Marsikje lahko take taksibuse najameš kar z voznikom vred - tudi za nekaj dni. Če vas bo dovolj, bo tak prevoz celo cenejši od avtobusa. V Indoneziji se taka storitev imenuje “čarter”.

TAKSI IN SORODNIKI

Da bi popotnik uporabljal taksi, je slišati kar malo bogokletno. Na drugi strani pa je res, da je to včasih edini izhod iz zagat in se je pač treba odločiti zanj. Poleg tega so taksiji ponekod resnično poceni. Seveda poišči čim več sopotnikov, da si boste delili stroške. Pred vožnjo se vedno dogovori za ceno, da ne boš presenečen. Pri sebi imej dovolj drobiža - zviti taksist ga “ne bo imel”. V Egiptu se mi je zgodilo, da je tak zvitež zahteval dvojno dogovorjeno tarifo, češ da se mora peljati še nazaj.
Včasih bo treba vzeti taksi za pot od letališča do mesta, saj marsikje na letališčih ni avtobusov, razdalja pa je pogosto nekaj deset kilometrov. Vseeno se včasih splača odpešačiti do najbližje ceste in tam poiskati cenejši prevoz. Marsikje so taksiji na letališču bistveno dražji, kot tisti v mestu.
Enako se ti bo dogajalo pri prehajanju meje: zadnji avtobus te bo odložil nekaj kilometrov pred njo, drugega prevoza pa ni. Pri ljudeh se pozanimaj, koliko kilometrov je res do meje in kakšna je normalna tarifa, saj ti bodo taksisti praviloma lagali.

Janin Klemenčič: Gringo na svetleči poti 4


Šli smo nazaj do tovornjaka in čez čas sklenili, da še ne bomo obupali. Prva delegacija ponižnih potnikov se je od glavnega šefa vrnila z dolgim nosom. Po petnajst minutah se je do pisalne mize na drugi strani zapornic odpravil naš šofer. Tudi on se ni dosti bolje odrezal. Tretja sva bila na vrsti midva, kot edina predstavnika gringovske rase. Medtem ko sem vojakom na široko predaval o tradicionalno imenitnih odnosih med našima državama in o svojih neagresivnih turističnih namenih, so pritisnile še senjore s polcilindri na glavah in tulečimi otroki na hrbtu.
Žandarjem navsezadnje pač ni preostalo drugega, kot da popustijo in najdejo kompromisno rešitev: dva oborožena vojaka bosta šla z nami skozi najbolj nevarno področje in izstopila čez slabo uro. Kako sta prišla nazaj, ne vem, še manj pa mi je jasno, kako se je naslednji dan vrnil naš tovornjak.
Ob sedmih zvečer, ko bi morali že zdavnaj priti na cilj, je sonce zašlo in zrak se je zelo hitro shladil. Skoraj polnoč je bilo, ko smo na pol zmrznjeni parkirali v Andahuaylasu. Končno postelja po dveh dneh brez spanja, pa še manj kot dva dolarja za oba! To, da v sobi temperatura ni bila veliko nad ničlo in da v hotelu - kot ponavadi - ni bilo vode, me ni preveč prizadelo. Veliko bolj žalostno je bilo, da bo avtobus proti Cuzcu odpeljal že ob pol šestih zjutraj. Spet bomo premalo spali.
Ko smo zjutraj odhajali, je bila še noč. Luže so bile še zmrznjene, suha trava pa prekrita s slano. Neverjetno kako je avtobus udoben v primerjavi s tovornjakom. Pravi užitek je sedeti na pravem sedežu in skozi šipo gledati v svet.

Perujski avtobusi: Gringo na svetleči poti 3

Na eni od kontrol sva se morala vpisati v knjigo. V zadnjem mesecu in pol je šlo tam mimo samo pet gringov: trije Švicarji in dva Španca.
Murphyjev zakon deluje brez napake: stvari nikoli ne gredo tako slabo, da ne bi mogle iti še slabše.
“Kam pa greš?” se je oficir zadrl na našega voznika. Pisarno je imel kar na cesti: njegova miza se je tu počutila bolje kot pa v zaprašeni kolibi. “Ali ti nisem že prejšnji teden povedal, da tukaj do nadaljnjega ni nobenega prehoda več?
“Vsi dol s tovornjaka!” se je obrnil proti nam in nisem se mogel načuditi, kako strumno so vsi začeli skakati dol in brskati po culah ter vleči ven svoje dokumente.
“Najbrž bomo morali nazaj,” mi je pojasnil sopotnik, ko sem ga vprašal, zakaj so vsi tako zaskrbljeni. Upal sem, da se moti, kajti drugega za drugim so nas spuščali skozi zapornico ter zelo natančno pregledovali papirje in pisali sezname. Trajalo je skoraj uro. Spet smo čepeli na drugi strani in upali, da bodo naprej spustili še tovornjak. Vendar namesto odrešilnega: “A delante!” je naše upe pokopal uničujoč: “Atrás! - Nazaj!”
Krasno! Čaka nas najmanj tri dni vožnje nazaj do Lime, potem pa lahko šele začnem svojo pot!
(se nadaljuje)

Janin Klemenčič: Gringo na svetleči poti 2

Prvih nekaj ur sem med divjo vožnjo stal, se z vsemi štirimi držal za ograjo in za osrednji drog ter zavidljivo gledal sopotnike, ki so sedeli na svojih vrečah in culah. Meni je bilo mojega nahrbtnika žal. Dva sta sedela na vrečah riža nad tovornjakovo kabino. Ko so mi pozneje noge začele odpovedovati, sem si prizadeval sedeti na zviti spalni vreči. Vendar pa je tovornjak tako nemarno poskakoval po kamniti cesti, da moj sedež ni hotel držati ritma z njim in mi sedenje ni najbolje uspevalo. Šele po nekaj urah sem na hitro zasedel mesto na vreči riža nad kabino, s katere se je nespametno umaknil eden od domačinov. Moj položaj je bil sicer zelo labilen, a vseeno neskončno bolj udoben kot prej, čeprav sem se moral držati z vsemi štirimi.
Včasih smo s kamnite zavili na zemeljsko pot. Tam nas je sicer manj premetavalo, ampak enkrat se nam je to krepko maščevalo. Več kot dvajset minut smo porivali tovornjak naprej in nazaj, preden smo ga izkopali iz blata.
Policijske kontrole sem počasi zasovražil. V vsaki vasi je bila zapornica, kjer smo se ustavili. Voznikov pomočnik je vsakokrat uslužno tekel v kolibo, kjer je bil policijski ali vojaški generalštab, potem pa se ponavadi dolgo dolgo ni zgodilo nič. Le pomočnik je sem ter tja spet pritekel in odtekel, ker je oblast zahtevala še kakšen velepomemben papir.
Navsezadnje se je primajala še njegova visokost, gospod Dežurni funcionario (v precej posvaljkani uniformi), nas zaničljivo premerila, se malo znesla nad enim ali dvema kmetoma, se še malo važila okrog šoferja, nas pustila nekaj minut čakati, potem pa je končno le milostljivo pomignila, mi pa smo hvaležno odropotali naprej mimo še dveh ali treh grdogledih stražarjev. Ker so vasi tam zgoraj k sreči precej redke, smo vedeli, da bo vsaj naslednje pol ure mir.
(se nadaljuje)

Janin Klemenčič: Gringo na svetleči poti

Še nekaj s perujske Visoke planote:

… Na svojem potovanju po Južni Ameriki sva s sopotnico ugotovila, da potovanje na perujski Visoki Planoti ni prav preprosto. Iz Huancaya sva se proti vzhodu skozi nevarne kraje odpravila najprej do Ayacucha in nobeden od avtobusov ni peljal podnevi.

Ponoči bi bilo kljub obupni cesti verjetno mogoče malo spati, če ne bi avtobusa ustavljali vsakih nekaj kilometrov, ko je kdo sredi neobljudene divjine zavpil: “Baja! (Nekdo izstopa!)”. Vsakokrat so prižgali vse luči, po postanku pa so jih vedno pozabili ugasniti. V avtobusu so bila ena sama vrata. Izstopajoči so se vsakič počasi drenjali skozi nepopisno gnečo in nam, ki smo imeli srečo, da smo sedeli, med potjo postavljali na glave svoje košare in cule, včasih tudi šop banan ali šop za noge zvezanih kokoši.

Kljub vsemu so bili obrazi potnikov popolnoma mirni in neprizadeti; le zakaj bi se razburjal zaradi razmer, na katere ne moreš vplivati!

Namesto ob štirih, smo v Ayacucho prispeli šele nekaj pred sedmo zjutraj. Že tako ne najbolje razpoložena sva na eni od postaj izvedela tole: uporni pripadniki gibanja Svetleča Pot so spet pobili nekaj potnikov, zato zaenkrat ni avtobusov naprej. Prvi avtobus, ki bo morda vozil, bo odpeljal v petek popoldne. Bil pa je torek zjutraj! Kaj pa zdaj? Druge poti ni - edina možnost, ki ostane, je vrniti se v Limo in potovati po obali.

Pa se je le pojavil rešitelj: tovornjak, ki je sicer dražji od avtobusa in zelo neudoben, zato pa bo odpeljal že čez pol ure. No, ja! Vožnja bo trajala kakih 10 ur - morda manj. Od Andahuaylasa naprej pa bo prav gotovo vozil kak avtobus. To so sicer obljubljali že prejšnji dan, a upajmo, da bo tokrat res kaj iz tega.
(se nadaljuje)